Tiskane izdaje
Pred leti sem poslušal knjižnega urednika − jasno, šlo je za Američana −, ki je Hail Mary pass uporabil kot prispodobo za knjižni trg. Dejal je, da je ne glede na vse načrtovanje, študije trga in vlaganje v reklamo v končni fazi vsaka izdaja knjige še najbolj podobna temu metu iz obupa, ko do konca tekme manjka samo še nekaj sekund, končna cona pa je neskončno daleč. Zapreš oči in vržeš žogo z vso silo.
Problem te podaje iz obupa − ne glede na to, ali govorimo o njej v dobesednem ali prenesenem pomenu − je seveda v tem, da jo mora nekdo ujeti. Tisti, ki žogo meče, jo načeloma zmore in zna zalučati tja, kamor je treba. Veliko vprašanje pa je, ali je tam kdo, ki jo bo ujel. Povsem jasno je torej, kdo je pošiljatelj, kaj hoče in kakšen je njegov cilj. Naslovnik pa je na neki način neznan.
V tem smislu lahko podajo Zdrave Marije beremo širše in zunaj konteksta zakonitosti knjižnega ali katerega drugega trga. Vsaka gesta, vsako dejanje, vsaka beseda, ki sega onkraj neposredne komunikacije, je na neki način podvržena tej isti zagati: ali je kdo tam, na oni strani? In če je: kdo je to? Me bo razumel? Kako bo sprejel to, kar dajem od sebe? Kaj vse se bo »izgubilo s prevodom«?
Zagata je v resnici življenjska, tako rekoč bivanjska. Mnogokrat je uspeh tega, kar počnemo − ne glede na še tako skrbno načrtovanje −, stvar naključja. Stike z javnostjo in raziskave trga smo povzdignili v znanost, iz priročnikov medosebne komunikacije smo naredili obvezno čtivo, vse iz želje in potrebe po tem, da zapolnimo to praznino; da pridobimo nadzor nad nečim, česar v resnici nikoli nismo nadzorovali. Govoriti v prazno je namreč težko, še težje pa je sprejeti dejstvo, da to počnemo tako rekoč neprestano.
Pa da ne zapeljem zadeve predaleč. Po svoje je najlepša ilustracija tega, o čemer govorim, moje trenutno početje. Pisanje, ki sega onkraj platnic v predal zaklenjenega dnevnika, ni v svojem bistvu nič drugega kot govor v prazno. In vsi, ki si jemljemo pravico, da komentiramo svet okoli sebe, da z drugimi ljudmi, s tako imenovano javnostjo, delimo svoje misli in opažanja, se vedno znova postavljamo v položaj podajalca, ki ga do konca tekme loči le še nekaj sekund. Ima moje pisanje smisel? Bo koga nagovorilo? Kdo, če sploh kdo, bo ujel to žogo? Je moje početje vsaj minimalno pozitiven doprinos k občemu smislu ali pa je zgolj izraz nekakšne nečimrnosti? In kar je najhuje: podajalca od odgovorov na ta vprašanja loči le tistih nekaj sekund, ko je žoga v zraku. Pisanje pa v svojem temelju ostaja govorica v prazno.
Dilema je v resnici neznosna. In ker jo lahko na tem mestu zgolj nakažem, ne morem pa je razrešiti, mi ne preostane drugega, kot da zamižim in pritisnem »Pošlji«. Da vržem žogo v približno pravo smer in upam, da zadene cilj.
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
