Tiskane izdaje
Šport mobilizira množice. Veliki športni dogodki povzročajo prava preseljevanja narodov, ljudje smo pripravljeni slediti svojim športnim junakom in junakinjam na drug konec sveta samo zato, da bi bili priče njihovim zmagam in porazom, sreči ali tragediji. Reorganiziramo svoje vsakdanjike, da bi bili zraven, zapravljamo denar, da ne bi zamudili. V določenem trenutku smo pripravljeni postaviti svoje življenje na glavo. Vse to zaradi športa.
Masa ljudi ima neverjetno potencialno politično energijo, je gnetljiv material za akcijo, revolucijo ali zlorabo. Zato sta skrb in previdnost na množičnih dogodkih absolutno na mestu, s sodom smodnika je seveda treba rokovati v rokavicah. Navijaška strast je že sama po sebi nepredvidljiva, kadar pa se usmeri še kam drugam, ne samo v podporo svojim idolom, lahko povsem uide izpod nadzora. In če bi navijaška masa oblikovala skupno politično zavest, če bi se mobilizacijski potencial športa udejanjil ... Kdo ve, kaj vse bi se lahko zgodilo.
V zdanjem tednu je bilo veliko govora o športu in politiki, tokrat ne zaradi dogodkov na stadionih, pač pa zaradi dogajanj v zakulisju, kjer se ključne politične odločitve de facto sprejemajo. Če se je komu zdelo, da je bilo volitvam predsednika svetovne nogometne organizacije posvečene preveč pozornosti, se je treba spomniti na dejstvo, da je FIFA ena najmočnejših in najbogatejših organizacij na svetu in da ima več članic kot OZN. In dobili smo dramo. Najprej je bil pričakovano ponovno izvoljen večni predsednik Švicar Sepp Blatter, ki je z mešanico prijaznega mafijskega sloga in starodavnega imperativa divide et impera več kot petnajst let uspešno krmaril med političnimi čermi najpopularnejše igre na svetu. Nekaj dni kasneje je odstopil. V poplavi komentarjev in javnih odzivov pa je mojo pozornost pritegnil naslednji podatek.
V Nemčiji je menda več kot sedemdeset odstotkov ljudi mnenja, da bi bilo treba prihajajoči svetovni prvenstvi v nogometu v Rusiji in Katarju bojkotirati. Pustimo ob strani geopolitične dimenzije, ki so seveda izjemno pomembne, in se osredotočimo na golo statistično dejstvo. Poenostavimo, ampak z razlogom, zanima nas princip. In v principu gre za množico športnih navdušencev, za maso z izjemno potencialno politično energijo, ki je ta potencial v obliki izraženega javnega mnenja udejanjila. Nemška javnost je rekla ne! Ne skorumpiranosti FIFE, ne agresivni putinovski politiki in ne sužnjelastniškim delovnim razmerjem ter smrtnim žrtvam, s katerimi je tlakovana pot do katarskega svetovnega prvenstva v nogometu. In pravi, da se je pripravljena organizirati, in to na način, ki ima lahko konkretne posledice: z bojkotom! Predstavljajte si finančno katastrofo v obliki prvenstva brez navijačev!
Ampak v svetovni nogometni organizaciji so mirni, miren je Vladimir Putin, mirni so katarski šejki. Kot izkušeni politiki se zavedajo, da zeva med izražanjem mnenja in dejansko akcijo gromozanski prepad. In zavedajo se, da je množica, s katero imajo opraviti, množica nogometnih navijačev. Ljudi, ki so pripravljeni zaradi svoje strasti storiti marsikaj; in pozabiti še več.
Diego Armando Maradona je izjavil, da ledeni Švicar in z njim FIFA v celoti ne poznata strasti, ki iz nogometne igre ustvarja mite in pravljice. To kakopak drži, Sepp Blatter je pač tipičen predstavnik svoje (bivše) organizacije in tudi svoje nacije, ki je − kot je bilo že ničkolikokrat povedano − v stoletjih miru in blaginje dala človeštvu uro s kukavico. Po drugi strani pa se ravno v tej strasti skriva problem, saj zaradi nje od tistih, ki nogomet in šport nasploh ljubijo, ni mogoče pričakovati koherentne politične drže, kaj šele akcije. Ko bo sodnik čez tri leta v Rusiji in čez sedem v Katarju zapiskal kick off, bo pozabljeno vse: mafijske barabije svetovne nogometne organizacije, Putinova samopašna politika in korporativno sužnjelastništvo Katarja. In tistih nekajinsedemdeset odstotkov Nemcev bo na stadionih in pred televizijskimi zasloni pridno stiskalo pesti za svoj elf.
Šport je z redkimi častnimi izjemami politično impotenten. In tudi kadar se kak športni dogodek spolitizira, se to ponavadi ne zgodi zaradi politične zavesti športnih navdušencev ali športnikov samih. Tudi pred Sočijem in Pekingom je bila javnost glasna in kritična, športniki in navijači pa so v končni fazi vendarle potovali tja, tako rekoč brez izjeme. Športa ne politizirajo športniki ali športni navdušenci, šport politizirajo politiki. In če gremo še malce dlje v preteklost: ni bil Jesse Owens tisti, ki je zavrnil rokovanje s Hitlerjem; Hitler ni hotel dati roke Jesseju Owensu.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
