Tiskane izdaje
Čik pavza je ultimativni trenutek zasebnosti vsakega kadilca. V tistih šestih minutah in pol se človek najprej raztrese, nato pa znova zbere in osredišči na tisto, kar pač v tistem času počne, tudi če v resnici ne počne ničesar. Čik pavza je protosindikalna pravica in ena temeljnih civilizacijskih pridobitev, ki kljub vsem zakonodajam, usmerjenim k občemu zdravju, ostaja nedotakljiva.
Sam kadim na oknu svojega stanovanja v drugem nadstropju. Pozicija je dovolj udobna, predvsem pa ponuja odličen razgled na ulico. Razgled in pregled. Počasi postajam podoben tistim starim gospem, ki imajo pod kontrolo vse: sosedske odnose, selitve, ločitve in poroke ter stanje voznega parka. In ki zaradi svojega šibkega spanca natančno vedo, kdaj si prejšnji četrtek pijan prišel domov.
Princip je izjemno zanimiv: človek s pregledom in razgledom neverjetno hitro dobi občutek vsevednosti, skupaj z občutkom, da vse vem, pa prideta tudi skušnjava, da bi vse komentiral, in prepričanje, da moje mnenje šteje; da mora biti izrečeno, saj bo šel v nasprotnem primeru ta svet k hudiču. In nenadoma sem samo še korak stran od službe dežurnega moralista.
Princip ulice in soseske deluje tudi v drugih kontekstih. Zanimivo nas je na primer opazovati, kako se kot družbene živali obnašamo v okolju virtualnih skupnosti. Skušnjava deliti svoje mnenje s čim večjim številom ljudi je neizmerno močna in na zidovih svojih družabnih omrežij objavljamo marsikaj: od poglobljenih refleksij, ki koreninijo v dejanskem poznavanju aktualne problematike, do mimobežnih, praviloma pavšalnih opazk, ki niso utemeljene v absolutno ničemer.
V naravi človeka je, da rad komentira, kar je samo po sebi čudovito, ker pa je ta želja praviloma močnejša od inteligentne samocenzure − ravno na tej premoči družabna omrežja tudi temeljijo −, postajajo razni facebooki ter instagrami prenatrpana in popolnoma nepregledna odlagališča vsega, kar nam pač pade na pamet. V poplavi mnenj pa redka relevantna stališča vse težje priplavajo na površje.
Še bolj smo tej isti skušnjavi podvrženi vsi, ki si kot komentatorji, blogerji in kolumnisti služimo kruh; vsi, ki nam je imeti mnenje in deliti ga s svetom poklic. Podobno kot stare gospe imamo pregled nad vsem, kar se dogaja; v udobju čik pavze smo dogodkom sicer blizu, a hkrati od njih oddaljeni ravno toliko, da se nas v bistvu ne tičejo. Udobna distanca pa je dvorezen meč: po eni strani je resda nujen pogoj treznosti premisleka, po drugi pa nas lahko vse prepogosto zapelje v iluzijo vsevednosti. In loviti ravnovesje v tej dvojnosti ni vedno preprost posel.
Hrbtna stran pravice komentiranja sveta je dolžnost vztrajati v smislu. In tu mora priti do besede prej omenjena samocenzura. Ista samocenzura, ki mi preprečuje, da bi kar z okna začel učiti soseda, kako se parkira; ali pa razlagati mimoidoči mamici, kako naj vzgaja otroke. Iluzija vsevednosti je neverjetno zapeljiva in težko se ji je upreti. In če jo starim gospem iz soseščine še lahko odpustimo, je sebi ne smemo.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
