Posredovanja: Uravnotežena neuravnovešenost

Ni važno »kaj«. Važno je »koliko«.

Objavljeno
20. september 2017 12.55
Boštjan Narat
Boštjan Narat

Ko se je ta država rojevala, sem bil premlad, da bi dogajanje v celoti dojemal, a hkrati že dovolj star, da sem vse skupaj vsaj konkretno slutil. In ena izmed besed, ki se mi je takrat vtisnila v spomin, je bila pluralizem. Zvenela mi je tuje, ker je pač nisem povsem natančno razumel, a hkrati domače, ker je bila eno ključnih gesel tega, kar se je dogajalo. Zadnje čase sem se k njej vrnil več kot enkrat.

Slovarske opredelitve so dovolj preproste in razumljive, v glavnem gredo v smer mnogovrstnosti, raznovrstnosti ter soobstoja različnosti; tudi v kontekstu politike in političnega sistema pluralizem seveda mislimo v okviru istih pojmov. Do sem je torej vse jasno. Kljub temu pa me v načinu, kako smo uresničili in uveljavili eno temeljnih idej emancipatornega obdobja, nekaj moti. Kot da bi se nekaj izgubilo. Oziroma: kot da smo na nekaj pozabili.

Osemdeseta so bila tudi leta naveličanosti; naveličanosti nad sistemom in njegovo govorico; naveličanosti nad floskulami in puhlicami oblastnikov, nad njihovim vsebinsko izpraznjenim političnim novorekom. Razočaranja nad jezikom, ki je povsem očitno postal samo še orodje laži, manipulacije in vzdrževanja ter obrambe obstoječega razmerja moči. In tudi v tem kontekstu je verjetno treba brati takratne zahteve po pluralizmu ter večglasju: pustite do besede tudi druge! Pustite do besede tiste, ki imajo dejansko kaj povedati! Naj pridejo do glasu modrejši in verodostojnejši. Ker − kot so kričali Pankrti − Tovar'ši, jest vam ne verjamem!

Enoglasje smo presegli in o dragocenosti tega dejstva niti približno ne dvomim. Se pa včasih sprašujem, kam smo to za naš soobstoj tako ključno idejo večglasja in miselne ter politične pluralnosti pripeljali. Kaj nam govorijo vsi ti glasovi težko pridobljenega večglasja? Kakšna je govorica tistih, ki danes domujejo na pluralnem političnem parketu?

Beseda pluralizem se zdi iz mode in nadomestil jo je izraz, ki je − sploh ko govorimo o medijski reprezentaciji politične stvarnosti − zadnjih nekaj let pravi hit: uravnoteženost. Na prvi pogled se zdi, da gre za podobno, če že ne isto stvar, a resnica je radikalno drugačna. Pluralizem, ki so ga mislila osemdeseta, je temeljil na prepričanju, da mnoštvo raznovrstnih glasov soustvarja smiselno celoto, ki je lahko temelj modrejših odločitev in boljše stvarnosti. Morda je bila ta ideja naivna, a brez dvoma je obstajala. Uravnoteženost pa na to predpostavko pozablja; zadovolji se s tem, da vsakemu odmeri njegov ali njen čas ter prostor, v katerem lahko pove svoje mnenje, ne glede na to, kako smiselno ali abotno je. Isti prostor in enak čas. Uravnoteženost je neizmerno pravična.

Verjetno je marsikomu jasno, kaj je bil povod za tole pisanje. Nedavno soočenje pred referendumom o drugem tiru sicer ni bila najhujša stvar, ki smo ji bili priča − vendarle upam, da bo tisto pred referendumom o družinskem zakoniku kot ultimativna parada norosti ostalo nepreseženo. A ključni elementi so bili zelo podobni: peščica relevantnih in kopica bolj ali manj bizarnih predstavnikov različnih iniciativ, ki so se prijavile za sodelovanje v referendumski kampanji. In ker so se prijavile, smo jih morali poslušati. Ampak uravnoteženost je opravljala svojo vlogo in vsakomur odmerjala čas − enako časa. Ni pomembno kaj, pomembno je koliko. In ta povsem izpraznjena zvestoba pravilom, to obsedeno časomerilstvo, na najlepši možni način govori o tem, kar smo pri ideji pluralizma pozabili.

Uravnoteženost idejo večglasja vsebinsko prazni ter do skrajnosti formalizira in zato namesto sozvočja ustvarja kakofonijo. Zato bi bilo treba prej omenjeno geslo Pankrtov − sami so ga ob svoji štiridesetletnici že malce posodobili in tovar'še nadomestili z gospodi − parafrazirati bolj radikalno: »Gospodje, jest vas ne morem nit' poslušat'!«

***

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.