Posredovanja: Vsak dan ob istem šanku

Pred skoraj davnimi časi − kmalu bo od tega minilo že dvajset let, jebemti! − smo Sfiltrom, prvi bend, pri katerem sem se udejstvoval, pod producentsko taktirko legendarnega Buldožerja Boruta Činča snemali svoj debitantski album. Borut za nas ni bil zgolj producent; bil je tako rekoč profesor snemanja in predvsem neizčrpna zakladnica zgodb. In po tistem mesecu druženja in skupnega dela smo njegov studio v ljubljanskem Šentvidu zapuščali bogatejši za prvenec in hkrati oboroženi z arzenalom pravih muzičarskih modrosti iz prve roke. In kar ti pove nekdo, ki ga spoštuješ − pa tudi če je zapakirano v anekdoto ali zajebancijo −, ostane.

Ena izmed zadev, ki so se mi takrat najgloblje vtisnile v spomin, je zvenela nekako takole: »Ko smo se Buldožer dobro razumeli za šankom, smo tudi sicer delovali tako, kot je treba.« Pa ni šlo za promocijo rokerskih stereotipov; Borut je govoril o tem, kako se bend ne oblikuje samo na vajah, odru ali v studiu; govoril je o nevidnih vezeh, ki se med ljudmi spletajo v na videz praznem teku neskončnih in nesmiselnih debat, podkrepljenih z vrčkom ležaka; govoril je o skupnem zapravljanju časa, o času brez časa, ko skupina ljudi svoj ustvarjalski jezik nevede pili in oblikuje skozi neumno debatiranje ali modrovanje o vsem živem, udobno naslonjena na tradicionalni objekt druženja.

Pa dovolj o tem, preden zapadem v nostalgijo. Šank je na tem mestu seveda prispodoba. In če je v kontekstu Borutove zgodbe prispodoba sproščenega ustvarjalnega druženja − kar sem v nadaljevanju svoje glasbene in ustvarjalske poti izkusil nič kolikokrat −, ima kot metafora praviloma radikalno drugačen pomen. Šank je v tem drugem smislu prostor primitivnosti, iz strahopetnosti porojene ter s šnopcem zalivane korajže ter butastega gobcanja na temo politike, zajebanega šefa in še bolj zajebanih bab. Seveda se obe vrsti šanka nemalokrat srečata v preseku, ampak generalna atmosfera je praviloma lahko izmerljiva.

Primitivizem je znamenje tega, da smo na dnu. Ampak njegov paradoks je v tem, da še kako visoko dviga svojo glavo tudi takrat, ko je človek na vrhu; ko ima občutek, da si lahko privošči vse. In prav tovrstna prepotentna primitivnost je v zadnjih dneh večkrat odmevala po medijski krajini; naj se je dogajala v izvedbi prekomorskega predsedniškega kandidata ali večnega župana iz domačih logov: princip je bil isti in zdelo se je, kot da bi fanta slonela za istim šankom ter se nalivala s slično žganjico. In če so prostaška besedovanja naključnih slehernikov v lokalni birtiji dovolj benigna, da se lahko od njih obrnemo stran in jih ignoriramo, imamo takrat, ko šankovski diskurz stopi na veliki oder, problem.

Problem je seveda v poziciji izjavljanja; kar je izrečeno s pozicije moči, ima že a priori povsem drugačno težo. Odgovornost do izrečenega je eden temeljev vzgoje, kulture, morale in etike. Ker beseda je gesta. In kdor prevzema funkcijo moči, se mora te odgovornosti še toliko bolj zavedati; kadar nanjo pozabljamo, imamo − kot že rečeno − problem. Ker nikoli ne gre samo za govorico; oziroma: prav skozi govorico se oblikujejo miselne strukture, v okviru katerih se sprejemajo odločitve, na teh pa seveda temeljijo konkretna dejanja. In če je domet odločitev tistih, ki gulijo šanke lokalnih beznic širom po planetu, konkretno omejen, je zgodba pri ljudeh, ki imajo v rokah vzvode oblasti, radikalno drugačna. Zato je podoba veljakov, ki za šankom debatirajo o vsem živem in pri tem vedno bolj tonejo v vulgarnost, več kot samo neprijetna; je rahlo grozljiva. In ne pozabimo: šank je zgolj in samo prispodoba.

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.