Poštenje, kdo bo tebe ljubil?
pon, 23.10.2017, 10:00
Poštenje, kdo bo tebe ljubil?
Nekateri strokovnjaki trdijo, da ZDA z najnovejšimi potezami glede Irana izgubljajo kredibilnost v očeh mednarodne javnosti.

Prejšnji teden se je ameriški predsednik Donald Trump končno odločil dodatno zaostriti situacijo z Iranom. Kongresu je v ponovni pregled poslal dokument, znan pod imenom »Jedrski sporazum z Iranom«, kar pomeni vsiljevanje ostrejših pogojev iranskemu vodstvu brez kakršnega koli razloga, saj so iranske oblasti doslej zgledno sodelovale z mednarodnimi inšpektorji. Podobno obnašanje ameriške administracije smo videli v mesecih pred napadom na Irak. Obstaja velika verjetnost, da bo Trump v bližnji prihodnosti enostransko preklical omenjeni sporazum, kar bo Bližnji vzhod lahko poslalo v novo spiralo nasilja.

O tem razvoju dogodkov sem pisal že lani. Kdor koli dobro pozna ameriško zunanjo politiko na Bližnjem vzhodu zadnjih nekaj desetletij, dobro ve, da Trumpova odločitev ni nikakršno presenečenje, ampak pričakovana smer. Državi, ki je pod izredno močnim vplivom bančno-orožarskega lobija in drugih gospodarjev smrti, mirno stanje ni v interesu. Večina vojn v zadnjem stoletju je bila sproženih umetno in z izmišljenimi razlogi, cilj pa je bil odpreti vsa možna vrata za ustvarjanje novih dobičkov. Velike banke in orožarska podjetja so tesno povezani in novi konflikti kujejo dobičke v neslutene višine.

Če se osredotočimo na Bližnji vzhod, ugotovimo, da ameriške politike tam pravzaprav ni, ampak je podrejena politiki Rijada in Tel Aviva. Proizraelski lobi pod vodstvom AIPAC močno vpliva na ameriško administracijo v tem delu sveta in ni ga junaka, ki bi se upal javno zoperstaviti omenjenemu klanu, kar se je pokazalo tudi ob nedavnem izstopu ZDA iz organizacije Unesco, ki ga je podprl edino Izrael.

Najnovejše zaostrovanje in izmišljevanje problemov z Iranom je logična posledica. Irak je po ameriškem vojaškem posredovanju zdrsnil v sektaški vrtinec in s kurdskim referendumom na vratu v Bagdadu sami več ne vedo, kako naprej. Libija je po ilegalnem napadu koalicije zahodnoarabskih sil zašla v popoln kaos. Sirija je že izkrvavela, in tudi če bi se danes ustavila vojna, se država ne bo popolnoma opomogla še nekaj desetletij. Z drugimi besedami, edina država na Bližnjem vzhodu, ki se še lahko resno zoperstavlja Saudski Arabiji in Izraelu in ima dovolj rodovitna tla za ustvarjanje težkega konflikta, je ravno Iran.

Odnos med Iranom in ZDA je bil vse do strmoglavljenja Reze Pahlavija dober (vsaj na videz), saj je tedanji iranski voditelj plesal na ameriško glasbo, in medtem ko so navadni Iranci živeli precej revno, je njihov vodja organiziral rojstnodnevne zabave v Persepolisu, kjer so gostje jedli najdražjo hrano. Takšni absurdi so s pomočjo avdiokaset iz Pariza sprožili Homeinijevo revolucijo in od takrat naprej se na Bližnjem vzhodu dogajajo konflikti prek posrednikov.

S pomočjo Irana je šiitska skupnost v Libanonu postala pomemben faktor. Kot po tekočem traku so si sledili invazija Izraela na Libanon (junij 1982), maronitski pokol palestinskih beguncev v Sabri in Šatili (september 1982), teroristični napad na ameriško veleposlaništvo v Bejrutu (april 1983) in bombni napad na ameriške in francoske vojake v Bejrutu (oktobra 1983). V istem obdobju je divjala še ena umetna vojna, med Irakom in Iranom. V tem konfliktu je bil Sadam Husein še ameriški prijatelj, zaradi ljubezenskega trikotnika med iraškim diktatorjem, saudskim kraljem in Ronaldom Reaganom pa je umrlo skoraj milijon ljudi na obeh straneh. In to v času, ko so ZDA hkrati skrivaj prodajale orožje Iranu, vrhunec politične dvoličnosti pa se je zgodil 3. julija 1988, ko je ameriška vojaška ladja Vincennes sestrelila iransko potniško letalo, zaradi česar je umrlo vseh 290 potnikov in članov posadke.

Spopadi prek posrednikov se nadaljujejo tudi danes. V Libanonu je še vedno napeto, v Siriji se vlada z ruskimi in proiranskimi zavezniki bojuje proti sunitskim silam, ki jih podpirajo ZDA, v ubogem Jemnu gledamo ponovitev sirske tragedije v manjšem obsegu. Dobički orožarjev letijo v nebo, medtem ko povsod trpijo navadni ljudje.

Če bodo ZDA preklicale sporazum z Iranom, bo to dalo dodaten motiv ne samo Irancem, da nadaljujejo razvoj jedrskega orožja, ampak tudi Severni Koreji, saj se oboji dobro zavedajo, kaj se je zgodilo s tistimi pred njimi, ki atomske bombe niso imeli. Namesto nadzorovanega jedrskega arzenala v sodelovanju z mednarodno skupnostjo bomo dobili le ugibanja, kaj se dogaja v Teheranu, kar bo posledično sprožilo ne samo dodatne sankcije, ampak verjetno tudi omejen vojaški poseg na iranske jedrske zmogljivosti, kar smo že videli v Iraku pred desetletji. Poleg tega dvojni standardi pri nadzoru jedrskega orožja porajajo utemeljena vprašanja, zakaj se nekaterim državam grozi, medtem ko imajo druge države na zalogi po nekaj tisoč jedrskih konic, nadzora in obiskov inšpektorjev Mednarodne agencije za jedrsko energijo pa ni.

Nekateri strokovnjaki trdijo, da ZDA z najnovejšimi potezami glede Irana izgubljajo kredibilnost v očeh mednarodne javnosti.

S tem se ne strinjam. Te kredibilnosti že dolgo ni več, ameriškemu vodstvu pa je le malo mar za to − vsaj dokler je ameriški vojaški proračun višji kot vojaški proračuni vseh drugih razvitih držav skupaj.

***

Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegove mesečne bloge, v katerih predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.

Po njegovih blogih lahko brskate TUKAJ.



Poštenje, kdo bo tebe ljubil?

Zadnja raziskava javnega mnenja je pokazala, da kar 58 odstotkov vprašanih ni zadovoljnih s Trumpovim vodenjem države. Foto: Reuters/Joshua Roberts

Prijavi sovražni govor