Zločin kajenja

Mnogo ljudi je zašlo na pot pogube z majhnim umorom, ki se jim v danem trenutku ni zdel prav nič posebnega.

Objavljeno
24. marec 2017 11.15
Jela Krečič
Jela Krečič

Ko so se pred leti na trgu začele pojavljati e-cigarete, se je vnela debata, ali jih prepovedati ali ne. Nekateri so šli v svoji protikadilski gonji tako daleč, da so med drugim poudarili, da je treba e-cigarete prepovedati, tudi če niso škodljive za zdravje. Razlog? Kajenje kot družbeni ritual naj bi namreč s tem postalo spet sprejemljivo. Ironija tega argumenta je v tem, da je treba kajenje iztrebiti, pa čeprav nima ta grda navada čisto nič z zdravjem, tudi če navsezadnje ne škoduje samemu kadilcu. Nekatere letalske družbe so e-cigarete podobno prepovedale, ker da tovrsten kadilec daje slab zgled drugim s tem, ko javno razkazuje, kako ne zna brzdati svoje odvisnosti.

Odmev te logike je prisoten tudi v novem slovenskem protikadilskem zakonu. Kajenje na gledališkem odru je zdaj prepovedano v vseh oblikah: ne le da se na njem ne sme kaditi tobačnih izdelkov, na njem se ne sme niti »pretvarjati, da kadimo«. Predpostavljamo lahko, da je v ozadju posebna logika zakonodajalca, ki ga prvenstveno ne skrbi več telesno zdravje igralcev in gledalcev, ampak kar njihova morala. Zadeva ne bi bila tako absurdna, če bi zakonodajalec z enako strogostjo gledal tudi na druge »kvarne« učinke umetnosti in gledališča, saj se v njem znajdejo junaki, ki popivajo, morijo, posiljujejo, preklinjajo, izvajajo psihično torturo itd. A očitno tisto, kar je veljalo za slab zgled še pred nekaj leti, danes ni tako ogrožujoče, kot je kajenje. Najhujši greh, ki ga posameznik v 21. stoletju lahko stori, je pač to, da kadi.

In ker je cigareta vredna le absolutnega zavračanja, se zdi, da moramo danes popraviti tudi tradicijo, v kateri se je ta pojavljala kot nekaj najbolj običajnega. Kako naj sicer razumemo zakon, ki cigareto − pa naj ima ta še tako pomembno vlogo v gledaliških delih, kot je na primer Kdo se boji Virginie Woolf − briše iz umetniške tradicije? Veliki mojstri gledališča, ki so tudi sami radi podlegali demonu kajenja, očitno niso trezno razmišljali, ko so svoje junake opremili s tem strupom, predvsem pa niso računali, da se bo enkrat država končno spametovala in zoperstavila dekadentnim umetnikom ter se postavila za telesno in mentalno zdravje svojih državljanov in nevarni umetniški svobodi napravila konec.

Če pustimo ob strani še druge nebuloze novega zakona − ta med drugim prodajalcem tobačnih izdelkov prepoveduje, da bi kajenje svojih neukih in moralno izprijenih kupcev dodatno »stimulirali« z brezplačnimi vžigalniki ali drugimi »darili« (saj vsi vemo, da večina ljudi kadi zato, da bi se dokopala do teh zastonjskih priboljškov) −, pa se velja ob popolnem umanjkanju duha sodobnih zakonodajalcev spomniti na lepo tradicijo satire, ki se je morda najbolje spopadla z neumnostmi svoje dobe. Thomas de Quincey je v začetku 19. stoletja napisal spis Murder as One of the Fine Arts, v katerem najdemo znameniti pasus o zavratnih učinkih umora:

»Če se človek enkrat prepusti umoru, se mu kmalu tudi ropanje ne bo zdelo čisto nič posebnega; od ropa bo prešel k pijančevanju in nespoštovanju dela prostih dni, in od tod do izogibanja dolžnosti in nevljudnega obnašanja za mizo. Ko se človek enkrat spusti po tej poti pogube, ne more vedeti, kje se bo ustavil. Mnogo ljudi je zašlo na pot pogube zaradi tega ali onega umora, ki se mu v danem trenutku ni zdel čisto nič posebnega.«

Danes moramo to isto duhovitost prevesti v sodobne termine: »Mnogo ljudi je zašlo na pot pogube z majhnim umorom, ki se jim v danem trenutku ni zdel prav nič posebnega; od tod so prešli k finančnim malverzacijam, borznim špekulacijam, izsiljevanju in krajam, začeli so posiljevati in pretepati ženske, preklinjali so za mizo in žalili sogovornike, dokler se niso pogreznili do konca in si prižgali cigareto.«