Tiskane izdaje
Pogosto naletimo na idejo, da je potovanje, odkrivanje novih svetov nekaj najlepšega na svetu. Konec koncev večina odraslih svoje prihodke in dopust v veliki meri želi investirati prav v poti. A pogosto so potovanja povezana z raznoraznimi zapleti, še posebej tedaj, ko naj bi nekdo ali nekaj homo sapiensu čim bolj olajšal prihod v novo deželo.
Angleži so na primer poskušali vstop državljanom EU v njihovo kraljestvo čim bolj poenostaviti, tako da potne liste zdaj ob prihodu v Anglijo ne pregleda carinik, ampak jih odčitava pametna mašina. Človeku se para srce, ko stoji v dolgi vrsti in opazuje primerke človeške vrste, ki poskušajo ustreči temu pametnemu stroju, ta pa jih načrtno zafrkava, ne prepozna njihovega digitalnega odtisa ali česarkoli že, tako da mora na koncu v proces vendarle poseči zaposleni, ki je tam očitni dokaz, da razmerje med človekom in strojem ni ravno harmonično. Ko posameznik tako opazuje svoje sozemljane v mukotrpni situaciji, seveda tudi sam trepeta, ali bo zlobna mašina prepoznala nekaj takšnega, kot je slovenski potni list.
Podobno izkušnjo neustrezanja lastnemu času ponujajo veleblagovnice s hrano, kjer si človek nakupljeno robo blokira sam s pomočjo pametne blagajne. Dejstvo, da so trgovine neko delo naprtile kupcu, niti ne bi bilo tako boleče, če bi proces samozaračunavanja v sodelovanju s pametnim strojem potekal gladko. A vselej se nekje zalomi: bodisi napravi ni všeč, kam odlagaš že zablokirane izdelke, bodisi ne zna prečitati kode nekega živila ali pa na koncu preprosto noče sprejeti prevelikega bankovca, v tujini pa tovrstnim blagajnam tudi slovenske bančne kartice pogostokrat niso po godu.
In čeprav naj bi bile vse te naprave uporabniku prijazne, se vendarle zdi, da so izzivi, ki jih postavljajo pred nič hudega slutečega potnika, namerno rahlo prezapleteni. Kot da je funkcija današnjega vse bolj odtujenega, digitaliziranega sistema (oblasti, kapitalizma) ta, da individuuma rahlo kulpabilizira, da mu daje vedeti, da je zmotljiv, neumen, da mu vstop v 21. stoletje še ni povsem uspel in se bo moral še malo potruditi, da bi postal enakovreden član skupnosti digitaliziranega sveta.
Ko se navaden zemljan ob srečanju s tovrstnimi napravami počuti nadvse neprimerno in butasto, seveda ne razmišlja, kako mu je sistem življenje »olajšal« tako, da mora zdaj sam opraviti neko storitev, za kar mu seveda nihče ne plača in ki prav gotovo na primer ni odšteta od cene izdelka, ki ga kupuje.
Seveda ne gre kar vsega digitaliziranega univerzuma prehitro obsoditi. Človeka zna včasih kakšna napravica, kot je to Kindle, prijetno presenetiti, še posebej kadar potuje. Majhna, lahka škatlica v velikosti sodobnega mobitela lahko hrani celo knjižnico in lahko nemirnega potnika kratkočasi v temi ali na žgočem soncu.
Njegova kvaliteta je prav gotovo tudi v tem, da zna prebrati svojega bralca in mu potem sugerira, katere knjižne novosti ga znajo premamiti. Dejstvo, da se na njegovem Kindle zaslonu dnevno zamenjajo vsaj tri naslovnice knjig, ki bi ga utegnile zanimati, je lahko osvobajajoče, saj obljublja, da je svet neskončen in ne bo nikoli zmanjkalo zanimivih knjig, po drugi strani pa je to isto dejstvo utesnjujoče, saj končni človek, naj še tako obsesivno bere, pač nikoli ne bo mogel dohiteti enormne knjižne produkcije.
Prav gotovo si snovalci Kindla zaslužijo zahvalo tudi zato, ker še tako butast človek hitro osvoji osnove digitalnega listanja, brskanja po knjigi, študija lastne knjižnice. Prav pride tudi to, da Amazon, ki je ustvaril Kindle, svojim odjemalcem ponuja nekatere klasike zastonj, med njimi tudi delo Marka Twaina, kar je verjetno največji prispevek te mega korporacije k svetovnemu duhu.
Obstaja pa dimenzija Kindla, ki mu ne gre najbolj v čast. Ko se človek prvič seznani s svojo digitalno knjigo, mu napravica ponudi nekaj osnovnih informacij o njej. Med drugim poleg podatkov, kot so ime avtorja, založbe itd. sporoča, koliko strani ima knjiga in kolikšen je povprečen čas njenega branja. In prav pri navedbi teh podatkov se zdi, da se proizvajalec Kindla vendarle ni mogel upreti kančku zlobe, saj potem, ko bralec sam začne brati knjigo, nesramni pametni nosilec tudi zanj osebno izračuna, koliko časa bo potreboval za dokončanje svojega čtiva.
V razmerju do hitrosti branja povprečnega bralca se začne predvidena doba njegovega branja podaljševati. Začne s povprečjem dobrih treh ur, po nekaj minutnem prebiraju pa pristane na, denimo, desetih urah in pol. Kindlovo matematiko lahko interpretiramo le tako, da ta naprava ne spoštuje preveč tvoje angleščine, saj beleži, kako hitro bereš in predvideva, da boš za isti obseg knjige potreboval trikrat več kot običajen Anglež ali Američan?
Na vprašanje, ki so si ga ob velikih izumih in modernizacijah postavljali v začetku 20. stoletja - ali bo stroj premagal človeka ali nasprotno - imamo danes jasen odgovor. Nobenega dvoma ni - stroji so že zmagali, zmagujejo vsepovsod, zmagujejo v dobrem in slabem. Za zdaj se zdi, da zmagujejo predvsem v imenu velikega kapitala na račun nas ljudi iz mesa in krvi.
