Dobro jutro: Potrp', mučenik!

Te dni se spet dobijo na skrivni lokaciji. Moški copate, namreč. Šestdeset let že se gredo okrog 10. marca, dneva mučenikov, skrivalnice. Vsak 8. marec so prijazni, pozorni do žensk, že čez dan, dva pa hop, po stari navadi – v svoj svet brez boljših polovic in – očitkov vseh vrst. Vse mogoče si izmišljujejo, samo da jih okupatorke, kot skrivaj imenujejo tiste, ki jih sicer naslavljajo z ljubkovalnimi niansami od ženkice do »lejo, dej še en pir iz hladilnika«, skratka, vse te nežne polovice ne bi odkrile in vdrle v njihov skrivni blaženi svet. Dogovori o lokaciji potekajo v strogi tajnosti in skoraj nikoli se jim ne zalomi. Za to jim ženske izrekamo vse priznanje.

Dokazano se za copato klasificira kakšnih šestdeset od milijona in 26.000 slovenskih moških. Posebnih zunanjih znakov, po katerih bi jih ženske že na daleč lahko prepoznale in – priznajmo si, čisto malo uživale v njih poslanstvu, ki je, hoteli ali ne, doživljenjsko in za katerega so se seveda sami odločili – nimajo. Kako jih torej prepoznati? Naj vam prišepnem: pozdravljajo se s solidarnostnim, usmiljenja polnim sotrpinskim potrp' in vsi so – Zasavci.

Le streljaj od zibelke pregovornih grobijanov – zasavskih knapov in glažutarjev –, na Dolu pri Hrastniku, že šest desetletij živi društvo copatarjev. Tudi za njihov »viteški« red velja, da ima svoj emblem. Dolski je seveda copata … Pregled slovenskih copatarskih razmer kaže, da je nekoč nekaj pripadnikov tega reda živelo tudi na Planini. A so dotrpeli, naslednikov pa od nikoder. Zato so zasavski copatarji evropski unikum. Zasavkam njihove copate zavidajo vse Slovenke in še nekaj milijonov žensk onkraj meja.

Tradicionalno moški na dan mučenikov prejmejo za darilo suhe slive, trnje in klobaso, simbol in hkrati opomin, da je mučeništvo njihova usoda. Copatarjem vsega tega ni mar. Oni imajo vse, kar imajo veliki: žensko občudovanje in brezpogojno podporo, da vztrajajo. Do samega srečnega konca!