Tiskane izdaje
Če imaš psa, tako kot jaz, pogosto, kot njegov gospodar, razmišljaš, kakšne pravice mu dati. Vprašanje je zapleteno, saj ima pes med živalmi posebno mesto. Ima več dolžnosti kot druge živali, a tudi manj pravic. Gospodar mu postavlja številne omejitve, na katere se na primer mačke gladko požvižgajo. One imajo pogosto veliko več pravic kot dolžnosti; pri drugih domačih živali, tistih, ki jih človek redi za meso, mleko, kožo ali dlako, je vprašanje pravic v glavnem še vedno absurdno.
V še večje protislovje pa s tem vprašanjem zaidemo pri milijonih živali, ki jih človek redi zato, da jih lahko zavestno trpinči. To so živali, ja, tudi psi so med njimi − za mačke pa še nisem slišal −, ki jih tako imenovani znanstveniki v imenu znanosti mučijo na vse mogoče načine in to imenujejo poskusi na živalih. O moralnosti takšne zlorabe živali se znanost ne sprašuje; takšna »obrobna« vprašanja zanimajo le osamljene filozofe. Čeprav bi jim to, da tako kot človek čutijo bolečino, moralo dajati nekakšne neodtujljive pravice.
O filozofiji vem malo, pa še to večkrat pozabim, tako da po potrebi vedno znova razmišljam, zakaj že me moti, denimo, Descartesov izrek »Mislim, torej sem«. Filozofi znajo biti namreč zelo moteči, celo subverzivni in filozofija še zdaleč ni nedolžna veda. V zgodovini je imela celo vrsto mislecev, ki so razlagali za svoje čase lahko zelo nevarne ideje. Veliko jih je moralo zato prestajati jezo svojih oblastnikov ali celo zapustiti svoje domove in domovine ter bežati v izgnanstvo, antični Sokrat pa je raje sprejel obsodbo na smrt, kot da spremenil razmišljanje, ki je tako motilo Atence, in je sam spil čašo strupene trepetlike.
Zdi se, kot da današnji filozofi še zdaleč niso tako prevratniški kot njihovi predhodniki. Njihove ideje se na globalnem trgu kosajo skupaj z idejami znanosti in celo z idejami tehnologije. Tudi ti dve nista nedolžni orodji človekovega razvoja. Številni izumi so v temeljih prekrojili človeške družbe in zasukali ali pospešili njihov razvoj. Njuni poti sta sicer trdno začrtani prav Descartesovi logiki, vendar so njuni rezultati zelo naključni. Še posebej negotovo pa je vsakič znova, kako bo to, kar privre iz znanstvenikovega logičnega sklepanja kot nova tehologija, vplivalo na družbo. Znanost, ki je tudi postala neke vrste tehnologija, namreč nenehno rešuje vprašanja, kaj vse lahko ugotovi in nato s pomočjo tehnologije naredi. V tem procesu proizvaja tako igrače kot smrtonosna orožja in vse drugo vmes, zato ker to pač lahko počne, morda celo v veri, da to mora početi.
A seveda ni tako, le religija in filozofija se ukvarjata z vprašanji, kaj je človeku res storiti. Prva stavi vse na eno samo osnovno dogmo, druga se hoče znebiti vseh motečih dogem in postavlja dvom na mesto boga. Descartesa je tako motila nezanesljivost naših čutov in fantazem, da je iz svoje presoje abstrahiral vse, razen jasnosti misli, ki jo je naslonil na logiko matematičnega dokazovanja. Edino kar zares drži, je to, da biva, je vzkliknil francoski filozof in nastal je racionalizem. Zahodni filozofi so se še bolj neumorno zakopali v probleme bivanja oziroma biti, pri tem pa čisto pozabili gledati okrog sebe. Če bi, bi lahko hitro ugotovili, da pravzprav ne živijo le znotraj svojih lupin, ampak v povezavi s svetom.
Antični Kitajci so že pred več kot 2000 leti spoznali, da se esenca stvari − bit ali bivanje − ne skriva v objektih, ne torej v Descartesovi lastni glavi, ampak med objekti. Natančneje rečeno: esenca stvari je v odnosih med objekti, kot bi vzkliknil Lao Zi, če bi govoril jezik zahodnih filozofov. Esenca stvari pa je tako v odnosu med ljudmi kot tudi v odnosih med ljudmi in živalmi. To, da na žival gledamo le kot na človeku koristen objekt, je v resnici izključevanje živali iz naših medsebojnih odnosov. Prepričanje, da je žival za človeka koristen objekt, pomeni, da vidi človek svet le kot zbirko sredstev in virov, ki jih uporablja za svoj namen.
Človek vse, ki v tem svetu živijo, opazuje skozi optiko stroškov in koristi, je spoznal Mark Rowlands − pravkar je v slovenščini izšla njegova knjiga Filozof in volk − eden redkih filozofov, ki se posveča tudi pravicam živali. Njega je vsega, kar je doumel v zvezi s odnosi med človekom in živaljo, naučil njegov volk. Naučil ga je, da najpomembnejše v življenju ni nikoli stvar računanja, da resnično vrednih stvari ni nikoli mogoče kvantificirati ali z njimi trgovati. In naučil ga je tudi, da je vprašanje živalskih pravic tudi veliko vprašanje človekove družbe. Dokler bo človek v tej družbi gledal na svet kot na objekte − in na živali kot korist −, bo ta družba nujno manipulativna. To pa pomeni, da iz svojih odnosov ne bo izključevala le živali, ampak vse, ki so od nje šibkejši.
