Tiskane izdaje
Saj ni res pa je: vlada bo po vsem sodeč že po mesecu dni potrebna kar dvojne rekonstrukcije. Ob predpostavki seveda, da bo Violeta Bulc prepričala črno-rdečo navezo v evropskem parlamentu. Ob hitrem odstopu gospodarskega ministra in morebitnem/verjetnem odhodu Cerarjeve podpredsednice vlade za razvoj, strateške projekte in kohezijo v objem Jeana-Claudea Junckerja, bo moral premier najti dva nova ministra, ki bi zapolnila kadrovsko vrzel v gospodarskem delu vlade.
Vsaj koalicijsko gledano to verjetno ne bi smel biti večji problem, a v Sloveniji se nikoli ne ve: Petrovič in Bulčeva, sicer tako različna po profilu in dometu, namreč prihajata iz kvote zmagovite SMC. A kljub temu se odpira kar nekaj dilem.
Gospodarsko ministrstvo je nekakšen pastorek vseh nekdanjih vlad, večinoma so ga vodili ministri, ki ob koncu ministrovanja niso imeli kaj pokazati, pa naj gre za neposredne tuje naložbe, gospodarsko rast, nova delovna mesta ali pa bolj spodbudno okolje za poslovanje. Nekateri (recimo Stanko Stepišnik ali pa zdaj tudi Petrovič) pa so za sabo vlekli še zelo neugledne repe iz preteklosti. Sploh Stepišnik bi s podelitvijo subvencije lastnemu podjetju in popolno anemičnostjo pri vodenju resorja verjetno zaslužil nagrado za najslabšega gospodarskega ministra vseh časov. V enem letu ministrovanja ni mogel niti spisati kakršnegakoli pametnega gospodarskega programa, kaj šele, da bi ga uresničeval. Program je nato letos spomladi zastavil njegov naslednik Metod Dragonja, ki pa mu je v vsega pol leta ministrovanja pač zmanjkalo časa za kakšne bolj konkretne dosežke.
Poglejmo še nekatere druge gospodarske ministre: recimo, javnost se prvega Pahorjevega gospodarskega ministra Mateja Lahovnika spomni predvsem po t. i. Lahovnikovem zakonu, s katerim so bile omejene plače menedžerjev v državnih podjetjih. Sogovorniki iz gospodarstva pa škripljejo z zobmi ob omembi njegove borbe s tajkuni, ko so se namesto tajkunov potapljala podjetja, ki so jih le-ti vodili.
Njegove naslednice Darje Radić se spomnimo po borbi z energetskim lobijem in tistimi, ki so si omastili prste z milijonskimi posli s TEŠ 6 - tedaj so nekateri govorili o oranžnem cunamiju. Zdaj lahko vsak iz letala vidi, da je imela vsaj v tem delu prav. A gospodarstvo je v njenem času tonilo naprej, novih naložb ni bilo, prav tako kot tudi v obdobju, ko je ministroval Radovan Žerjav.
Praksa kaže, da nihče od preteklih gospodarskih ministrov ni znal/zmogel spremeniti gospodarskega resorja iz združbe bolj ali manj atomiziranih birokratov in agencij v učinkovit inštrument državne razvojne politike, ki bi dajal tudi zelo konkretne pozitivne rezultate - v obliki novih kvalitetnih delovnih mest in naložb. Nasprotno, ministrstvo je zaslovelo predvsem po podeljevanju škodljivih subvencij, ki jih zdaj premier - vsaj tako je obljubil direktorjem na gospodarskem vrhu na Brdu - namerava oklestiti.
Premier bo moral zdaj - kot rečeno iz precej neznane kadrovske baze svoje stranke - verjetno potegniti dva aduta: novega gospodarskega ministra, ki bo končno nekaj naredil za gospodarski zagon in novega podpredsednika vlade za razvoj in strateške projekte, ki bi stopil v čevlje Violete Bulc.
Možni pa so tudi drugačni scenariji, recimo, glede gospodarskega ministra smo v Delu že včeraj zapisali, da bi po odstopu, torej nekakšni simbolni »samoukinitvi« gospodarskega ministra po razkritju njegovih domnevno nečednih poslov iz prejšnje službe, veljalo razmisliti kar o konkretni ukinitvi gospodarskega ministrstva in njegovi pripojitvi k finančnemu resorju v nekakšno gospodarsko-finančno superministrstvo.
Kadrovska rekonstrukcija vlade je torej pravi čas za strateški premislek o njeni bolj optimalni organizaciji za naprej. Če je seveda politična volja za to.
