Dobro jutro: (Pri)vezani

Potovanje z vlakom jih je naključno posedlo v isti kupe: štiri mladenke in mladeniča. Prvo je v dremež zibala glasba iz slušalk. Druga je v zgodnjem jutru najbrž zaključevala seminarsko. Na polici je imela prenosni računalnik in prilepljenih prstov tipkala nanj, Tretja je prek mobilca in slušalk z vsem svojim bitjem sledila dogajanju na zaslonu. Moralo je biti nekaj hudo romantičnega, morda Moja boš, saj je bilo ogorčenje nad sprevodnico, ki je hotela videti vozovnico, nepopisno. Četrta mladenka si je vneto dopisovala v zlati samsung, tu in tam ji je obraz preletel smehljaj, dvakrat ji je ušel glasen smeh.

Scena je bila le malo manj gromka kot v epizodi z mistrom Beanom (gospod Fižolček), ki si je v podobnem kupeju na podobnem vlaku zaradi podobno glasnega sopotnika v ušesa tlačil predhodnice sedanjih sodobnih slušnih bluetooth napravic – nogavice. Peti potnik, mladenič, je svoj prenosnik držal na kolenih, tudi on je bil nanj (pri)vezan s slušalkami in zbrano sledil zvočnemu študijskemu gradivu. Najbrž.

Táko ustvarjalno ozračje je vladalo v kupeju, v katerega me je potegnil čudež v obliki prostega sedeža. Odprem drsna vrata, za trenutek postojim, človek vendar ne more kar planiti na sedež kot pes na kost, rečem dobro jutro in ali je še prosto. In čakam. Sekunde bežijo. Nihče ne odgovori, zato pa mladenič za mano bistro »poskenira« bistvo položaja. Če tam nihče ne sedi, je najbrž prosto, reče nekoliko nestrpno in nadaljuje pogovor po mobilcu …

Pa pravijo, da so otroci iz epruvet čudežni! Danes so čudežni mladi na vlakih, »trolah«, »busih«, v avtomobilih, na »biciklih«, rolkah, na rekreaciji v parku, pri hoji, pouku, teku, na sprehodih, zajtrkih, kosilih in večerjah ... Z vsemi čuti so vsako minuto dneva privezani na naprave, ožičeni, digitalizirani – in jim celo uspeva preživeti. Tako kot je uspelo Louise Brown, prvemu umetno spočetemu bitju. Julija bo praznovala štirideseti rojstni dan in – veste, kaj? Dobro zgleda. Bo tudi generacija novodobnih čudežev nekje okoli leta 2050 te sreče?