Tiskane izdaje
Neka dimenzija razbohotenega ljubljanskega turizma ostaja skoraj povsem netematizirana. Množice tujih gostov prinašajo obilico njihovih interakcij s staroselci. V tem stiku pa navkljub vsej gostoljubnosti in dobronamernosti včasih pride do čisto pravega elementarnega nerazumevanja.
Zamislimo si naslednji prizor, ki se je sicer tudi čisto zares odvil: trije mladeniči azijskega porekla čakajo na zeleno luč pri semaforju na enem večjih ljubljanskih križišč in kolesarko staroselko v oxfordski angleščini sprašujejo, kako bi najhitreje prišli do želenega cilja. Mladenka jih razume in radovoljno pojasni, kako priti tja. Vljudni mladeniči se ji zahvalijo, dekle pa gre v svoji prijaznosti še korak dlje. Vpraša jih, od kod so? Odgovorijo ji, da iz Londona. Mine nekaj sekund, nato dekle pripomni: »Sem mislila, da ste iz Azije.« Sledi trenutek zadrege, ki jo končno odreši zelena luč. Kolesarka odhiti dalje, trije nesojeni Azijci pa prasnejo v smeh in ponovijo: »Sem mislila, da ste iz Azije...« Težko bi rekli, da so bili mladeniči užaljeni - zakaj le, saj je bilo dekle na moč prijazno -, so pa morali vznik nesporazuma nekako spraviti iz sebe.
A nemara resnični prizor iz ljubljanskega turističnega življenja kaže na neko elementarno zadrego, ki jo prinašata srečevanje in komunikacija s tujci. Dobrosrčna kolesarka je verjetno prav iz zadrege napravila korak v sporazumevanju v povsem napačno smer, tako da se je oprijela stereotipa o izgledu Azijcev. Prva lekcija medkulturnega dialoga in pravzaprav sleherne interakcije je tako bržkone ta, da sta molk ali vzajemna ignoranca najboljša podlaga za kakršenkoli odnos.
Če je molčeča vljudnost prva, osnovna stopnja medčloveškega sobivanja in predvsem v velikih mestih podlaga za dolgo srečno življenje, pa seveda ne prinaša prave medčloveške povezanosti. Prava (medkulturna) povezanost ne nastopi skozi vzajemno razumevanje, ko drugačnost drugega toplo sprejmemo kot zanimivo kurioziteto ali eksotiko. To je preprosto pokroviteljstvo. Prava povezanost se porodi tedaj, ko oba izkažeta distanco do lastne kulture, ko se izkaže, da ju ne povezuje (ali ločuje) jezik, potopljenost v lastno kulturo ali popolna predanost lastni (kulturni, religiozni, spolni itd.) identiteti, ampak ju druži ravno to, da se lahko distancirata od tega.
Tako je najboljši test medkulturnega dialoga humor. Če se dva lahko nasmejita šalam, po možnosti nadvse politično nekorektnim, obstaja dobra šansa, da bo med njima vzklilo nekaj več kot le vljudnostno sprejemanje. Če te šale na inteligenten način zadenejo stereotipe kateregakoli od obeh udeležencev, je možnost za pravo prijateljstvo še večja. Zakaj? Preprosto zato, ker se v inteligentni komunikaciji med načeloma neškodoželjnimi ljudmi predpostavlja, da so stereotipi na svetu zato, da se iz njih brezkompromisno šalimo (pa četudi so kdaj resnični).
Tisti, ki se posluži stereotipa, napravi dvoje: pokaže, da je seznanjen z neumnimi posplošitvami, a jih zna preseči skozi šaljenje. Če se drugi nasmeji, s tem pokaže, da je dojel to dvojno operacijo. Kulturne razlike se da prebroditi tako, da jih prepoznaš, v naslednjem koraku pa odpraviš s tem, da jih podvržeš norčevanju. S tem se odpre prostor za pravo intimo, za spoznavanje konkretnosti drugega.
A isto pravzaprav velja tudi za razmerje z ljudmi iste kulture. Že ob prizoru s kolesarko in tremi mladeniči je lahko klen domorodec začutil le sram za svoje sonarodnjake ter se nemudoma identificiral s tujci in z njihovo posmehljivo reakcijo. Primerov nelagodja v lastni kulturi je seveda še več. Marsikomu se je lahko zgodilo, da je kdaj prišel v taksi, v katerem je voznik ponosno nabijal narodno zabavno glasbo, in potnik se je v trenutku počutil, kot da je vstopil na drug planet. Konec koncev lahko marsikateri Ljubljančan tovrstno potujitev začuti že, ko se sprehodi po Čopovi ulici in se seznani s tem, kar je »pristno slovensko«: naj gre za stojnice s potico ali pijanega harmonikarja.
Resnica medkulturnega dialoga je, da ga je nadvse težko vzpostaviti že znotraj lastne kulture. In da znotrajkulturnega dialoga ni, če se ne soočimo z nenavadnimi, absurdnimi, čudnimi dimenzijami lastne kulture, v kateri bivamo od rojstva. Šale so nastale tudi v pomoč domorodcem, da se norčujejo iz samih sebe - iz, denimo, svoje potrebe biti prijazen do tujih gostov in tudi do svoje nadvse spodletele manifestacije takšne prijaznosti.
