Dobro jutro: Prvi in tretji

»Otroci niso samo zabavni, so tudi lepi,« pravi britanski pisatelj Tim Lott, avtor romana White City Blue. Je oče štirih otrok, samih deklet. Njegov zapis v Guardianu Pet razlogov za otroke je dragocena popestritev množice besedil v slogu 19 razlogov, zakaj ne imeti otrok.

Zakaj torej imeti otroke? Za začetek zato, piše Lott, ker popestrijo družabno življenje. Za družino se mnogi namreč odločijo v tistih letih, ko se ljudje naveličajo starih prijateljev; z otroki v njihovo življenje vstopijo novi. Otroci tudi nudijo nove teme za pogovor s partnerjem (ni se jima več treba pretvarjati, da sta kot Jean-Paul Sartre ali Simone de Beauvoir, ko se pogovarjata o smislu življenja, ampak obrišeta otroško ritko, kar je smisel življenja); zaradi njih se veliko smejimo in ne iščemo več odgovora na temeljno filozofsko vprašanje po Camusu. In tu je še njihova že omenjena lepota. Otroci so lepi in tudi tisti, ki niso, so lepi v očeh svojih staršev, pojasnjuje Tim Lott. In če smo obdani s tako čudovitimi bitji, nam vsak dan nudi estetsko zadovoljstvo.

Še bolj me je nasmejal drug prispevek z niza seznamov na temo otrok, s pomenljivim naslovom Sedem zabavnih (in resničnih) sprememb od prvega do tretjega otroka. Vsak od njih je bil po svoje domač. Kajti pri prvem otroku dejansko zlikaš vsako pleničko, kapico in nogavičko, pri tretjem pa le še preveriš, ali ustreza higienskemu minimumu. Pri prvem med spanjem spremljaš, če še diha, pri tretjem se pred vsemi skrivaš v stranišču. Od prvega se skoraj ne moreš posloviti, ko greš prvič zdoma, pri tretjem varuški naročiš, naj kliče le – kot pravi avtorica – če si zlomi nogo ali če mu teče kri. Pri prvem sem poznala vse prijateljčke, njihove starše in celo dedke in babice, tretjo komaj slišim, ko mi razlaga, pri kom vse da bo nekoč prespala.

Ampak brez skrbi. Tretji otrok si zna izboriti svoje mesto – denimo v maminem naročju, od koder učinkovito izrine vse druge.