Dobro jutro: Prvi sneg

Takrat se čas za hip ustavi. Tedaj se tudi zlovoljni, utrujeni in vsega naveličani zazrejo v nebo in odprtih ust občudujejo debele kosme, ki letijo z neba. Nič hudega, če premočijo usnjeni čevlji, s katerimi so se zjutraj odpravili v službo, ker niso zaupali vremenoslovcem, da bo popoldne snežilo, ali če se izkaže, da so gumijasti škornji vendarle premrzli. Nič hudega, če dežnik nenadoma postane trikrat težji kot običajno. Važno je, da deželo obsije prav posebna svetloba in da se v nenavadni tišini sliši zgolj škripanje snega.

V glavi že kljuva zaskrbljenost, kaj bo, ko se bodo mehki kosmi strdili. A v tistih prvih urah, ko sneg pobeli sive ulice in jim nadene najlepše okrasje, ki ga lahko ponudi narava, nam jo uspe potlačiti. Tedaj upočasnimo korak in se predamo stvarem, ki so pomembne, a jih v vsakodnevnem hitenju spregledamo: prijaznosti neznanca, ki nam ponudi prevoz, toplemu nasmešku soseda, ki nam med kidanjem ponudi čaj, arhitekturnemu detajlu na ostareli zgradbi, ki smo ga zaznali, ker smo pač ravno zrli navzgor in ne – kot ponavadi – v tla.

In če nas vse to še vedno ne prepriča, zadošča, da prisluhnemo otroškemu navdušenju. Malčki vsako leto nestrpno pričakujejo sneg. Poleti jih ne boste slišali vzklikati sonce, sonce, jeseni ne bodo očarani zaradi eksplozije rumenih in rdečih listov in spomladi ne bodo s prstki kazali na prvega ptička, ki bo s čivkanjem oznanil, da se zima poslavlja. Prav gotovo pa bodo navdušeno kričali: sneg, sneg. Lovili ga bodo v roko, grabili v prvo snežno kepo in, če bo belega čudeža narave dovolj, hiteli iz njega delati angelčka ali snežaka. In morda bodo prav tisti dan naredili prvi pomemben korak v samostojnost in se sami s sankami odpravili na bližnji kucelj.

Sneg se bo že čez nekaj ur zamazal, slabo očiščeni pločniki in ceste bodo še vrsto dni povzročali preglavice, a ostal bo spomin na prve čarobno-spokojne ure. Zato ga vsako leto vedno znova nestrpno pričakujemo.