Tiskane izdaje
Sprehod po katerem koli lepo urejenem mestu, v Sloveniji ali v tujini, me vedno fascinira. To so tisti trenutki, ko lahko nemoteno opazuješ okolico in se čudiš natančnosti in perfekcionizmu. Čiste ulice, lepe fasade, vzdrževani pločniki, urejene poti in ograje. Malenkosti, bi rekli, pa vendar gre za zelo pomembno estetsko sporočilo tako domačinom, kot tudi obiskovalcem: tu skrbimo za svoje mesto. Singapur je šel v tem primeru v skrajnost, saj se od začetka samostojnosti držijo načela, da so »mesto vrtov«. Kljub betonski džungli imajo prebivalci in obiskovalci mesta na voljo obilo parkov in zelenih površin. Nikjer ne boste videli zanemarjene stavbe, okolica je praktično in lepo urejena. To seveda posredno vpliva na boljše počutje prebivalcev in hkrati prepriča marsikaterega turista, da si za dopust privošči obisk »rdeče pike«. Samo botanične vrtove si v Singapurju vsako leto ogleda 4,5 milijona obiskovalcev.
Spomnim se Ljubljane, ko sem še študiral sredi devetdesetih let. Ljubljana je bila vedno lepa na svoj način, ampak v tistih letih je celo središče s starim delom mesta delovalo pozabljeno in prazno. Fasade so bile obupne, parkirišče na Kongresnem trgu je delovalo kot kaotični promet v Džakarti, tujih turistov ni bilo veliko. Ko si šel pozimi zvečer kot študent na večerjo, si v strogem centru srečal tako malo ljudi, da si dobil občutek, da vlada policijska ura. Zdaj je vse drugače in Ljubljana je v zadnjih desetih letih resnično postala prava lepotica. Kljub dejstvu, da MOL čaka še veliko dela, mu nihče ne more zanikati očitnega napredka, ko govorimo o urejenosti središča mesta.
Pa vendar niso vsi tako uspešni. Številna industrijska mesta v Sloveniji se spopadajo z velikimi in malimi problemi, odkar smo samostojni; pri nekaterih je proces tranzicije potekal brez večjih težav, pri drugih imajo še vedno porodne krče. Ko sem se po nekaj letih bivanja v Aziji vrnil na Jesenice, me je veliko stvari presenetilo v pozitivnem in negativnem smislu. Mesto je doživelo korenito obnovo, lepo obnovljeni so bili skoraj vsi bloki in veliko hiš, kar je posledično odpihnilo tisto znamenito temno rdečo barvo na stavbah, ki je bila posledica rdečega dima in prahu iz nekdanje železarne. Zdaj so prevladovale tople pastelne barve. Nekako brez reda, pa vendar osvežujoče in novo. Po dolgih letih parcialnih sanacij se je zaključevala temeljita obnova hokejske hale. Na drugi strani pa so bile grde in zarjavele obcestne ograje. Jesenice so slovenski prvak v številu ograj, zato je bil pogled na rjo toliko bolj neprijeten.
Lotili smo se dela. Prek Facebook skupine Ejga - za lepše Jesenice smo identificirali najbolj uničene ograje in se zmenili za akcijo. Ponavadi smo delali ob vikendih in vedno nas je bilo dovolj. Včasih sta prišla samo dva prostovoljca, včasih tudi 15. Material smo dobili od sponzorjev in donatorjev, tako da stroškov nismo imeli in počasi se je število lepo obnovljenih ograj vztrajno povečevalo. Cilj je bil zelo enostaven: z lastnim delom in prispevkom prispevati k lepšemu izgledu mesta, vendar smo kasneje ugotovili, da je bilo učinkov več. Ljudje so prišli iz stanovanj, kar je danes v času digitalizacije in pametnih telefonov izjemno težko doseči. Dobili smo nove prijatelje. Vedno je bil prisoten nekdo z odličnim smislom za humor, kar je dodatno popestrilo celotno dogajanje. Ljudje so trobili iz avtomobilov, prenekateri se je ustavil in nam dal sok, kavo in pecivo. Vsi so vedeli, kaj počnemo in ko smo po zaključku akcije objavili poročilo na Facebooku, kjer smo primerjali stanje ograje prej in pozneje, so bili ljudje zadovoljni in navdušeni. Čutila se je pripadnost lokalni skupnosti in, konec koncev, sprehod skozi mesto je bil kmalu bolj prijeten za pogled.
Kot vedno pa so se našli tudi negativci in pesimisti. Najbolj zanimive so nam bile govorice, da delamo »muslimanske ograje«. Še zdaj ne vem, kako ima lahko ograja verski predznak. Enostavno smo sledili odloku občinske uprave, ki je trdil, da morajo biti obcestne ograje svetlo modre barve. Ob eni priložnosti je do mene prišla celo upokojenka, ki me je vprašala, ali je res, da so modre ograje muslimanske? Ko sem jo vprašal, kako povezuje modro barvo z muslimansko vero, mi je kot iz topa odgovorila: »Kaj pa Modra džamija v Carigradu?« Pogledal sem jo v oči in z grozo ugotovil, da je smrtno resna. Ona je dejansko verjela v to. Spet sem omenil občinski odlok in dejstvo, da sta modra tudi pravoslavni samostan v Santoriniju ter judovska sinagoga na Džerbi. Ne vem, ali sem jo prepričal, ali ne, vendar so se štorije nadaljevale.
Nekega dne smo delali Cesti železarjev, glavni ulici skozi mesto, ko je mimo prišel starejši gospod in brez pozdrava vprašal, kaj počnemo? Odgovorili smo, da brusimo ograjo, pozneje pa jo bomo še lepo pobarvali. Molčal je nekaj sekund, potem pa dejal: »Pusti jo, naj zgnije, kot naša država...«
Ko je gospod odšel, sem opazil, kako je prostovoljcem padla morala, zato sem jim dejal: »Mogoče država trenutno res ni v najboljšem stanju in je podobna tej grdi ograji, vendar ne smemo obupati. Kmalu bomo ograjo obnovili in bo kot nova. Taka bo nekoč tudi naša država.«
Prihodnje leto bomo praznovali prvih 25 let samostojnosti. Naj bo naslednjega četrt stoletja še bolj plodnega in naprednega za Slovenijo. Pa srečno novo leto vsem skupaj.
