Tiskane izdaje
»Zadela« me je tišina, ko sem med zamudniki ujela film Dva dneva, ena noč (belgijski film bratov Jean-Pierra in Luca Dardenna). Še tisti, ki so si v dvorano prinesli kokice ali kaj tako nefilmskega, so jih (na primer kokice) ali vse usuli vase v prvih minutah ali pa že kaj naredili z njimi, samo da z njimi niso moteče škrebljali. Ker bi tako motili tudi sebe, ne samo nas. Kajti na filmski »oder« je stopila Sandra, glavna junakinja filma. In takoj na začetku je bilo jasno, da nas bo popeljala v male, a boleče skrivnosti vsakodnevnega kapitalizma. Hitro smo lahko spoznali, da je Sandra ena izmed nas; nas človečkov, ki se nas da prestavljati kot male kmete na šahovnici. Ki skoraj nikoli, razen ko branijo interese kraljev in kraljic, niso strateški, dokler ne pristanejo v strelni jami ali Auschwitzu. So torej v glavnem vaba, v svojih malih univerzumih pa junaki, ki prežijo, kdo bo koga. Sandra se je namreč, komaj se je pozdravila, potem ko so ji popustili živci in se je vrnila v svojo službo, znašla spet pred vrati. Direktor, ki zastopa sodobni vsakodnevni kapitalizem, se je odločil: ali nagrada delavcem ali Sandro vreči iz službe. Delavci so »demokratično« glasovali in se egoistično odločili za tisoč evrov nagrade.
A zgovorna tišina v dvorani se je začela stopnjevati šele, ko je Sandra naredila načrt (skupaj z možem in na prigovarjanje sodelavke) in za konec tedna obiskala večino svojih šestnajst sodelavcev. Seveda so bili odzivi in pojasnila posameznikov, zakaj hočejo nagrado, povsem človeško razumljivi: prav vsakemu od njih bi ponujenih tisoč evrov prišlo še kako prav. Tako rekoč vsi so, sredi razvite Belgije, zamotani v svoje eksistencialne probleme. S tem jurjem si gradijo svoje male gradove ali »flikajo« bančne luknje in podobno.
Jasno postane, da smo to mi. Tu ni velikih besed, zmagovalnih govorov. Tu je na mizi tisoč evrov, ki jih vzameš in si z njim izboljšaš ta trenutek ali leto šolanja za otroka ali obrok za novo, na kreditih zgrajeno hišo. To, da bi tako rešil nekaj let sodelavke, ki bi obdržala službo, ti pa bi ostal brez tega jurja, ni tvoja zgodba. Tako se zdi protagonistom in verjetno tudi mnogim od nas. Vse dokler ne spoznamo, da v tej zgodbi izgubljamo vsi. Toda tako se, z našimi malimi slabostmi in prevelikimi pričakovanji, kaj lahko iz nas naredi tisoč evrov, hrani današnji kapitalizem.
Vse dokler ne pustimo Sandri, da pride v ponedeljek v službo, mi pa bomo brez tistega enkratnega priboljška že nekako preživeli.
Dnevno spremljamo novosti, ki jih uvaja država, da bi domnevno izboljšala vsakodnevni kapitalizem in življenje državljanov. Pri nas sem spada vse: od črpanja evropskih sredstev in energetskih izkaznic do vrednotnic, obdavčitve študentskega dela in espejev, ki jih morate imeti, če hočete za koga delati in vas ta noče ali ne more »redno« zaposliti. Naš vsakdan bodo krojili tudi odgovori, za kakšno privatizacijo se bomo odločali, ali za tisto, pri kateri se jutri ne bomo spraševali, kaj je to slovensko podjetje, ali še sploh kje obstaja kakšno? Ali pa bomo popustili pritiskom, samo da bomo videti verodostojni (karkoli že to pomeni) – v Bruslju, Berlinu, Frankfurtu in Washingtonu. V Atenah po nedeljski zmagi Sirize to verodostojnost, okrog katere se lovimo doma in ki da nam jo narekuje svet, verjetno že drugače razumejo.
Tudi če črpanja evropskih sredstev ne spremljate posebej pozorno, se lahko spomnite, da je v ozadju teh projektov tudi veliko napak in goljufij; drugih menda manj kot prvih. Naj vas spomnim na knjigo Ukradena Evropa (David Craig in Matthew Elliott); morda bomo kakšno od verodostojnosti, ki jih diktirajo v Bruslju, kjer se jim potem rada mimogrede kakšna izmakne, bolje razumeli, če bomo to knjigo vsaj prelistali.
Vsak dan se potrjuje, da se številni ukrepi, ki naj bi preganjali delo na črno ter urejali študentske in pripravniške statuse, spreminjajo v svoje nasprotje in postajajo še večja ovira. Vsekakor ne rešitev. Govorimo o tem, naj bodo ljudje čim dlje aktivni. In potem tisti, ki to so, za kazen dobijo še dodatnih sedem let, preden se lahko normalno upokojijo. Včeraj sem spet poslušala zgodbo ene espejevke, recimo, da je tudi Sandra. Noče več biti espejevka, noče biti statusno »urejena«, kajti če na mesec ne zasluži tisoč evrov in ne uredi vseh tistih espejevskih obveznosti, prispevkov in davkov, ki ji tega jurja pošastno zminimalizirajo, potem ji lahko na koncu odklopijo elektriko in vzamejo stanovanje. To, da sta mož in sin tudi brez službe, jih ne zanima. Bodo pač trije na cesti.
