Tiskane izdaje
Pred osmimi leti sem se na Ušču v Beogradu udeležil odličnega koncerta glasbenih velikanov. Vip karte, več kot 50.000-glava množica, ki se pod odrom ziblje v ritmu plesnih komadov, prelepo doživetje. In vse to za eno samo vrečo piškotov. Nepozabno. Naj opišem ...
V tistem času sem se ob popoldnevih veliko zadrževal na zgornjem delu Trubarjeve ulice, srkal pivo s prijatelji in razmišljal o novih stvareh; če pomislim, me je inovativnost, ki izvira iz tega, sploh pripeljala do položaja, v katerem sem danes.
Kot v vsaki moški družbi je vsako takšno druženje obrodilo sadove − toliko da veste, punce in žene, ne gre le za pitje piva, ampak tudi za izmenjavo tem, idej, misli, in če si vsaj malo dovzeten, se lahko pri tem marsičesa naučiš. Čisto mimogrede lahko povem, da je bilo prav v taki druščini skovano ime mojega podjetja − Sladkozvočje.
Stalni član druščine je bil tudi prijatelj, ki je leta 2007 organiziral koncert Iron Maiden na bežigrajskem stadionu. Koncert je bil zanj sicer finančni pokop, toda srce mu ni dalo miru, da ga ne bi izpeljal. Pozneje je zaradi tega tudi bankrotiral, a to je le dokaz več, kaj vse so posamezniki pripravljeni narediti, da se tak koncert v Sloveniji sploh zgodi.
No, in ker so, seveda, člani Iron Maiden dedci sladkosnedci, sem za njihovo ekipo v ozadju poskrbel, da so se sladkali kot nori. Po koncu koncerta smo šli, kot se spodobi, skupaj na pivo v znan mestni lokal, z nami pa je bil tudi gospod Wolfgang, ki pomeni nekaj v koncertnem svetu pri nas, pri čemer mislim na območje Jugovzhodne Evrope. Kot tovrstno avtoriteto sem ga povprašal po mnenju o mojih sladicah in možak, ki je bil že rahlo v letih, funky videza in resnih potez na obrazu, mi je direktno odvrnil, da ni poskusil niti ene. Kaj, za vraga, naj to pomeni. Začela se je igra obrazne mimike, moja je bila negotova, sesuta, njegova močna, pod kontrolo ... grozen občutek. A že naslednji moment je možak pojasnil, da se razlog skriva v tem, da je diabetik.
Nekako mi je odleglo, s sogovornikom pa sva se nato zadebatirala o rokenrolu. Bližal se je koncert velikih Rolling Stones v Beogradu, kart že davno ni bilo več, a je bila želja kljub temu še vroča. Najinemu pogovoru se je pridružil že omenjeni prijatelj, organizator koncerta Iron Maiden, in namignil, da moj sogovornik sodeluje pri organizaciji beograjske glasbene poslastice. Ko je ta dojel, da me koncert resno zanima, mi je ponudil izziv: speci mi vrečo različnih diabetičnih piškotov in mi jih prinesi v Beograd. Če bodo dobri, si notri. Izziv sem z veseljem sprejel. Časa ni bilo dosti, a z odločnostjo se da tudi to nadoknaditi.
Kmalu sem bil z nekdanjim dekletom na vlaku za Beograd, vred z vrečko piškotov za Wolfganga. Ko sva pripotovala tja, nama ni preostalo drugega, kot da se zvečer postaviva v vrsto pred enim od vhodov. Spomnil sem se, kaj mi je Wolfgang naročil: ko boš v vrsti, me pokliči. To sem storil, razložil, kdo sem in kaj držim v roki. »Dobro, hvala.« To je bil ves odgovor. A že čez nekaj minut se je na vhodu pojavil član ekipe, ki nama je izročil karte, jaz pa njemu piškote.
Šele ko je odšel, sem opazil, da sem dobil vip vstopnice. »Hvala,« sem še nekajkrat ponovil v mislih in že sem bil na prizorišču.
Nikoli doslej nisem dobil boljšega plačila. A se vendar zavedam, da je najlepše plačilo človeška zahvala in izraz na obrazu, ki izkazuje zadovoljstvo ob prvem ugrizu v sladico.
Hvala ti, usoda, za najlepši poklic na svetu.
***
Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in kmalu tudi čisto pravi pivovar.
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
