Tiskane izdaje
Mariborski študent varnostnih ved Dejan O. je z veliko znanja in volje - in s serijsko hardversko opremo za res smešnih 20 evrov - razkril vse delikatne ranljivosti komunikacijskega sistema Tetra, ki ga uporabljajo naša policija, vojaška policija in tudi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija. Fanta zdaj z vso birokratsko ihto še kar preganjajo kriminalisti, namesto da bi imel na mizi vsaj ducat ponudb za službo ali pa kakšno štipendijo, recimo iz Sove, Telekoma, ministrstva za obrambo, pa iz visokotehnoloških domačih podjetij in inštitutov.
Očitno pa ni tako. In jasno, temu predrznemu hekerskemu mladcu je treba zdaj že nekako pokazati, da je kar takole, za lastno zabavo in dokazovanje, osmešil celotno slovensko državno varnostno informatiko. Mimogrede: ob taki odkriti varnostni luknji v sami Tetri izpade famozno Vebrovo naročilo Sovi, da preveri varnostne učinke prodaje Telekoma, še toliko bolj nestrokovno, politikantsko in deplasirano, a to je pač že druga zgodba ...
Naš analitični študent in policijski preiskovanec zdaj pravi, da razmišlja tudi o odhodu v tujino. Jasno, doma mu hočejo eminentne represivne inštitucije države nalepiti črno piko, v tehnološko super napredni Silicijevi dolini pa take prodorne kadre pričakajo z odprtimi rokami. A mu sploh ni treba iti vse tja do Pacifika, čarobnega San Francisca ali pa akademskega Stanforda. Tudi na tej strani Atlantika, v krajih le nekaj severno od nas, zelo dobro vedo, kako pomembno je pritegniti in kreativno zaposliti talentirane in izobražene mlade ljudi. Le pri nas se država do njih obnaša ignorantsko in birokratsko vzvišeno. Ni čudno torej, da se je lani iz Slovenije izselilo 8311 slovenskih državljanov, kar je sploh največ po letu 1993 - in med njimi je bilo, sploh ne presenetljivo, največ tistih med 25 in 34 letom starosti.
Zanimivo in zelo življenjsko zgodbo o tem eksodusu slovenskih mladih izobražencev je našel moj redakcijski kolega Nejc. Nekaj dni nazaj je v Delu objavil intervju z inženirko gradbeništva Nino D., ki je po diplomi pred tremi leti na domače naslove brez uspeha napisala sto prošenj za službo. A punca ni obupala. Življenjska priložnost se ji je odprla, ko je poslala eno samo elektronsko pošto v Avstrijo - in se pogovoru pri delodajalcu iz Salzburga hitro dogovorila za službo nadzornice pri gradnji tamkajšnjih avtocest in tunelov.
Naša gradbenica se v Avstriji, kjer zdaj živi, kot pravi sama, počuti svobodna, ker dela v profesionalnem okolju, ki pozna 14 plač (!), deljenje dobička, prilagodljiv delovni čas, dvoletno porodniško dobo... Povedano drugače, mlada inženirka le nekaj deset kilometrov stran od Slovenije - kjer nikakor ni mogla dobiti zaposlitve - dela v urejenih razmerah, ki so že na prvi pogled svetlobna leta proč od turobne slovenske gradbeniške ali pa, bognedaj, kake prekerske realnosti.
Razlika v urejenosti in pozitivni odzivnosti inštitucij, poklicnih okolij in priložnosti med Slovenijo in našo severno sosedo je vsaj v tem primeru skoraj tako očitna, kot če bi, recimo, brali res enkratno, pogosto citirano knjigo Zakaj države ne uspejo (Why nations fail; Crown Business, 2012) V njej avtorja Daron Acemoglu in James A. Robinson med drugim opisujeta inštitucionalne razlike med sosednjimi obmejnimi mesti v Mehiki in ZDA, ali pa med Severno in Južno Korejo in z njimi utemeljujeta tako zelo drugačen razvoj v sicer zgodovinsko podobnih in primerljivih sosednjih državah.
Žal so tokrat ločnica med »dobrim« in »slabim« kar bližnje Karavanke, ne pa rahlo eksotični Rio Grande ali pa zloglasni korejski 38. vzporednik ...
