Tiskane izdaje
Spominjam se, ko sem pri štiriindvajsetih sedel v študentsko klop. Bil sem dobrih pet let starejši od ostalih brucev in zato verjetno v manjši prednosti. Za sabo sem imel slabih deset let izkušenj pri Delu in sem bolj ali manj vedel, kaj si od študija želim. Zato sem iz obilice izbirnih predmetov znal izluščiti tiste, za katere sem menil, da mi bodo v prihodnje koristili. Da sem izbiral tudi tiste, ki niso veljalo za najlažje, mi ni bilo nikoli žal.
Spominjam pa se tudi nekaterih nadebudnih brucev, ki so bili, še preden sem sam znal za silo križariti med razpršenimi predavalnicami, že člani vodstvenih odborov najrazličnejših društev in funkcionarji študentske organizacije. Na začetku sem njihov angažma občudoval. Bili so tako prikupno zagnani in njihovo brezhibno poznavanje statutov in pravilnikov o pravicah študentov je, roko na srce, občasno prišlo zelo prav. Odlično so bili podučeni tudi o tem, kateri izpit je najlažji in kateri od profesorjev najmanj zahteva. Šele nekaj mesecev pozneje, po številnih predavanjih, seminarjih in ostalih študijskih obveznostih, ki so jih omenjeni vedno bolj pogosto izpuščali, mi je postalo jasno, da osrednji motiv študija ni nujno nabiranje znanja, ampak je lahko tudi začetek politične kariere.
Tisti med njimi, ki so študij po formuli »lažje je bolje« utegnili končati, od njega niso odnesli več od nekaj imen znanstvenih avtoritet, s katerimi lahko slepijo zgolj tiste svoje kolege, ki so predavanja obiskovali še manj od njih. Globina njihovega znanja se konča tam, kjer se začne tretji odstavek Wikipedije, razumevanje kompleksnejših konceptov pa pri letnici rojstva njihovega utemeljitelja. A tudi brez znanja in diplome so izpolnili študijski cilj. Vzpostavili so široko mrežo vez in poznanstev, ki jim utegnejo koristiti v nadaljevanju politične kariere in se pripravili na napredovanje iz strankarskega podmladka v »politiko za velike«.
V to umazano igro vstopijo tako podkovani v različnih oblikah preračunljivosti, manipulacije in zakulisnega spletkarstva, da jim politično neizkušeni diplomanti, magistri in doktorji, ki do nazivov niso prišli po liniji najmanjšega odpora, večinoma niso kos. Njihov nabor poznanstev se kvalitetno in številčno loči od razvejane mreže mladih politikantov, zato boj z mlini na veter, kjer argumentacija in znanje štejeta bolj malo, raje zamenjajo za delo na področjih, ki se vikipedijašem zdijo popolnoma nekoristna. Seveda zato, ker jih ne morejo in ne znajo razumeti.
Tako to gre, bi rekel Vonnegut, od četrtne skupnosti Koseze, prek vlade, vse tja do Bruslja. Zdi se, da nam vladajo profesionalni politikanti, ki so omejeni in vase zagledani do te mere, da se ne zmorejo zavedati meja lastne nesposobnosti. Tako se gotovo prej ali slej zgodi, da se potegujejo ali celo nastopijo funkcijo, ki ji niso kos. Takrat se začne javni politični in medijski linč in nanje začnejo s prstom kazati tudi politikanti iz ozadja. Slednji so malce manj omejeni, a toliko bolj pretkani, da so v ogenj po žerjavico namesto sebe poslali Lenčice in Mirke. Seveda z namenom, da se brez tveganja prisesajo na bonitete njihovih javnih funkcij in nadaljujejo politikantski cikel z močnejšo figuro na šahovnici.
Tako to gre. Pa naj mi spodobni in sposobni politiki oprostijo, če je še kje kakšen.
