Tiskane izdaje
Samo v Belgiji − Včerajšnja odločitev evropske komisije, da stopi na prste vsemogočnim multinacionalkam, je videti zgledna, namreč EU hoče red. Nobenih davčnih rajev, v katerih velikim ni treba plačevati davkov. Kar težko si je predstavljati, da se sredi Evrope, v tako rekoč njenem bruseljskem oziroma belgijskem srcu dogaja, da velike, nadnacionalne družbe vodijo svojo davčno politiko. Ali pač. Svojo pravico do davčne amnestije, ki jim jo je sicer velikodušno ponujala, brez kakršnihkoli pomislekov Belgija s sloganom: Samo v Belgiji.
Torej urejena EU in njene pomembne institucije, razne strahospoštovanja vredne trojke, ki so v času ekonomske in finančne krize diktirale stopnjo zaničevanja šibkejših in s krizo še bolj prizadetih držav ter kazale na njihovo nesposobnost in zrelost za propad, niso opazile, kaj se jim dogaja »doma«. Kakor je razumeti, davčno darežljiva akcija Samo v Belgiji ni bila nekaj, kar se dogaja za visoko zaprtimi finančnimi utrdbami, ampak nekaj, kar so izkoristili veliki in močni, ne da bi za trenutek pomislili, da so ugodne davčne sheme morda že kar preveč ugodne.
Tako zelo ugodne, da jih danes evropska komisija s svojimi ostrimi preiskavami prepoznava kot nekaj, čemur je treba odločno reči ne. Kar je treba odločno prepovedati. Kar je treba odločno kaznovati. Seveda se zdi na prvi pogled zanimivo: Belgija, ki je take davčne sheme dovoljevala, bo zdaj morala od teh mednarodnih davčnih privilegirancev zahtevati kazen − izračunali so, da vsaj okrog 700 milijonov evrov. Kar ni malo. Če bodo zato kaj pridobili navadni davkoplačevalci, pa sploh ne.
A to je verjetno že drugo vprašanje. Kljub temu se zdi, da so za navadne davkoplačevalce, fizične in pravne, velik obliž že ugotovitve, ki prihajajo iz Bruslja: da je bila s takšno ugodno davčno eksluzivnostjo hudo načeta poštena konkurenca v EU, na koncu pa se seveda ogoljufane lahko počutijo predvsem državljani EU, ki tako v Sloveniji kakor drugod pogosto plačujejo napake velikih. Kot zaposleni, kot potrošniki, kot samozaposleni, kot mali podjetniki, kot naš sosed, ko mi sami ...
In se nenehno lahko počutijo izigrane. Ne poznam konkretnih zgodb posameznikov, ki delajo v Avstriji in se že leta hudo dajejo z domačimi oblastmi, vsekakor pa je videti bedno, da enim posameznikom zaračunajo nekaj sto evrov dodatnih davkov, drugim pa več kakor šest tisoč, kakor smo lahko te dni spremljali objokane ljudi po televiziji.
Primerjav s prej omenjenimi multinacionalkami, ki so bile oproščene plačevanja davkov na dobičke tudi do 90-odstotno, se zdijo nemogoče, hkrati pa ponazarjajo prav tisto stanje, občutenje, v katerem se znajde nemočen posameznik. Ali v Ljubljani, ali v Bruslju, ali v Atenah, ko mu država grozi, ker da ni spoštoval predpisov, ki jih sama sicer tako sprijeno in selektivno uporablja.
V Indiji po navedbah v knjigi Grozljivka, imenovana kapitalizem (avtor Arundhati Roy) piše: Sto najbogatejših Indijcev v državi z 1,2 milijarde ljudi ima v lasti bogastvo, ki je enako četrtini indijskega BDP. Gre za nekaj korporacij, ki tako rekoč upravljajo to velikansko državo.
Vse to je nastalo v letih raznih reform, ki so naplavile na tisoče in tisoče prezadolženih kmetov, stotine milijonov ljudi, ki so obubožali. Piše: Po dvajsetih letih »rasti« je 60 odsotkov indijske delovne sile samozaposlene in 90 odstotkov indijske delovne sile dela v neorganizoranerm sektorju ... Bogastvo se zgošča, milijarderji plešejo, »plima denarja pa medtem preplavlja institucije demokracije − sodišča, parlament, pa tudi medije − in resno ogroža njihovo zmožnost, da bi delovale, kakor bi morale.«
Verjetno si domišljamo, da je takšna Indija daleč.
