Samsungov in Sonyjev telefonski trenutek resnice

Oba proizvajalca naj bi končno posvojila strategijo manj je več. Osredotočiti se morata na bistveno in počistiti navlako.

Objavljeno
26. november 2014 15.21
Matjaž Ropret, Infoteh
Matjaž Ropret, Infoteh

Samsung in Sony naj bi prihodnje leto skrčila portfelj pametnih telefonov. Prav nič presenetljivo, saj imata oba v ponudbi preveč modelov in oba pozabljata na bistveno. Na to, da mora telefon uporabnika navduševati, ne na vsakem koraku utrujati.

Najprej so iz Koreje ušle informacije o Samsungovih načrtovanih rošadah na vrhu telefonskega posla, ki ga za zdaj še vodi JK Shin. In zraven še razmišljanja o tem, da vendarle ni najboljša strategija imeti v ponudbi več kot 50 različnih telefonov naenkrat. Nato smo o podobnih načrtih slišali še iz Tokia, kjer je Kaz Hirai zamenjavo šefa v Sonyjevem oddelku pametnih telefonov že opravil.

V težjem položaju trenutno je Samsung, saj je v zadnjih letih postal dominanten proizvajalec pametnih (androidnih) telefonov, letos pa je začel svojo prevlado izgubljati. Predvsem na račun kitajskih proizvajalcev, pa tudi domači konkurent LG in Apple ga na vsak na svoj način ogrožata. Veliko smo že pisali o razlogih za Samsungov padec, na kratko pa jih lahko povzamem v te točke: preveč plastični telefoni, slabo razmerje med kakovostjo in ceno, nesimpatična preobleka androida, podcenjevanje nizkocenovne konkurence, aroganten odnos vodilnih v podjetju, nezmožnost ustvariti pravo lojalnost znamki in njenim storitvam.

Ob vsem tem je dejstvo, da korejski gigant v svoje najboljše modele - s5, alpho in note 4 - vgrajuje vrhunske, verjetno najboljše zaslone in fotografska tipala, ter najhitrejše procesorje. Kar je vedno dobra osnova. Kar mu manjka, je nekaj sloga in osredotočanje na bistvene zadeve. Čitalec prstnih odtisov in merilec srčnega utripa sta v zdajšnji neuporabni obliki odveč in po nepotrebnem zvišujeta ceno telefona. Podobno tudi pisalo. In še kakšno tipalo za funkcionalnost, ki jo poskusimo enkrat, potem pa nanjo pozabimo. Ohišje, kjer povsod nekaj štrli iz linije, naj bo to fotoaparat, izhod za slušalke ali priključek usb, ne daje vtisa, kot da se je nekdo potrudil z oblikovanjem. In zadnja stran iz tanke plastike ne vzbuja zaupanja v trdnost telefona.

Z alpho in note 4 je Samsung na pravi poti glede materialov, toda dizajn bo treba še precej popraviti. Kar še toliko bolj velja za programsko opremo in uporabniški vmesnik. Ogromne modre površine, nepregledna množica možnosti v nastavitvah, brez uporabne vrednosti zapolnjeno obvestilno polkno, neskončna opozorila in vprašanja, če res želim nekaj vključiti ali izključiti, stotine animacij in nepotrebnih aplikacij. Vse to utruja uporabnika in povrhu še izgleda slabo . Če bi Samsung kaj moral kopirati od Appla, je to osredotočenost. Naj bo v telefonu manj zadev, ampak te naj bodo izpiljene do perfekcije. Motorola osnovnemu androidu dodaja samo peščico res uporabnih funkcionalnosti. Kitajski start-up Oneplus pa na telefon one nalaga različico androida cyanogen mod, ki ima prav tako za osnovo Googlov android, ga je pa mogoče do onemoglosti prilagajati in mu spreminjati videz, čeprav že v osnovi izgleda moderno in všečno. Hkrati pa ne obremenjuje sistema.

Podobno kot Samsung, tudi Sony ne ve, kakšna je njegova telefonska strategija. Vsake pol leta pošlje na trg nov paradni izdelek, ki je skoraj enak kot predhodnik, samo v finesah nekoliko izboljšan. In ob začetku prodaje obvezno precenjen za vsaj sto evrov. Zraven pa ima v portfelju še kup drugih modelov, ki prej kvarijo ugled te znamke, ki naj bi zagotavljala vrhunsko kakovost fotografije, prikaza slike in reprodukcije zvoka, kot počnejo kar koli koristnega. Celo najdražji modeli fotografsko niso najboljši, kot bi morali biti, ampak trpijo za kupom težav zaradi pretiravanja z megapikami. Poleg tega se je na xperijah tako razbohotila neželena programska oprema (»bloatware«), da je to početje iz modela v model teže prenašati. Nazadnje sem naštel približno 15 takih aplikacij, ki jih ni mogoče odstraniti brez korenskega dostopa (»rootanja«). Vsaj polovica pa jih je povezana s storitvami, ki v Sloveniji ne delujejo.

Če kdo, potem bi Sony moral pokazati, da imajo kupci njegovih telefonov prednost zaradi vseobsegajočega ekosistema in naprav, kar je seveda poskušal tudi Samsung, ampak nerodno in neuspešno. Vendar ima zdaj kupec najdražje xperije bore malo od tega, da ima Sony v lasti glasbene in filmske studije, da prodaja tudi igralne konzole, televizorje, fotoaparate in še marsikaj. Z večino teh naprav in do večine storitev enako dobro dostopa s katerim koli androidnim telefonom. Tudi kitajskim, ki tudi za pol nižjo ceno ponuja enako ali podobno zmogljive komponente, manj nepotrebne navlake in morda celo izvirneje oblikovano in s kakovostnejšimi materiali izdelano ohišje.