Sicer pa, glede tega: Druga runda
pon, 11.09.2017, 12:00
Sicer pa, glede tega: Druga runda
Slovenske sanje so bile že izvorno »dovoljene« zgolj »nocoj«, saj jutro vedno prinese resničnost, streznitev.

Točno 2016 enajstih septembrov je minilo od arbitrarne enke, ki jo je leta 525 našega štetja določil Dionizij Mali. In 16, odkar se je eden teh septembrov oklical za nine-eleven in vse druge potisnil v pozabo.

Spremenil je menda svet ter nekje med slogani »nikoli ne pozabimo« in »nikoli več« postal vzrok, da izkoreninimo terorizem in vzroke zanj. V praksi je poleg praktičnih povodov za nepotrebni vojni, ki sta Bližnji vzhod še dodatno destabilizirali, predvsem zakompliciral letalski potniški promet in poskrbel, da je bil G. W. Bush znova izvoljen.

Drvimo v prihodnost, kjer postajajo terorizem in vremenske ujme del vsakdana in bo moral biti naslednji incident, da bi tako suvereno ugrabil neki datum, vsaj jedrski.

Zato mi je mnogo ljubši neki drug enajsti september. Na ta dan se je namreč leta 1919 začel zmagoviti pohod dekadenta, pesnika, pisatelja, dramatika in amaterskega politika Gabriella D'Annunzia nad Reko. Po poti, ki jo je začel vročičen in bolan na zadnjem sedežu rdečega fička, do roba napolnjenega z rožami, je ves čas pobiral italijanske vojake, poslane, da ga ustavijo, in v mesto dan zatem vkorakal z 2600 možmi.

D'Annunzio je bil prototip populista, velik del besednjaka kasnejšega vzpona fašistov je zrasel na njegovem zelniku, a utopične Svobodne države Reke ne moremo kar tako razglasiti za fašistično.

Poleg vsega drugega je bila vsaj še vročična blodnja sveta, kakršnega ustvarijo pesniki in sanjači. V letu orgiastičnih proslav in življenja v omami je Reka za kratek čas postala center sveta, samo zato, ker se je za center sveta oklicala. Vsi so prišli: slikarji in glasbenice, igralke in pisatelji, politiki, špekulanti, saboterji, novinarji, izgubljene duše, povzpetniki. V sicer nikoli zares izvajano Reško ustavo so bili vpisani poezija in glasba, transcendenca in preporod, enakopravnost in svoboda.

Svobodna država Reka so bile sanje, za kratek trenutek udejanjene v resničnost.

Slovenske sanje so bile že izvorno »dovoljene« zgolj »nocoj«, omejene na eno noč, saj jutro vedno prinese resničnost, streznitev. In bojim se, da je Kučanov nenamenski klic k omejitvi sanjanja postal modus operandi za čisto vso slovensko politiko od tistega večera. Pomanjkanje sanj, vizije, upanja nas vedno znova prek izgovora pragmatizma vodi v re-akcijo namesto akcije, prestrašen krč neodločanja ali sprejemanja kratkovidnih rešitev brez razmislekov. Bojimo se odpiranja dialogov, drugih mnenj, resnih vprašanj in premislekov.

Zato si ne drznemo sanjati o zeleni Sloveniji in asfaltiramo rdečo preprogo za Magno. Zato si ne upamo sanjati o svetu ali vsaj Evropi brez vojn in dokupujemo patrie (smo že pozabili, kakšna je njihova cena?). Zato slepo prepisujemo evropsko zakonodajo, ne da bi razmislili, ali bo v našem sistemu delovala in ali je najboljša rešitev. Zato se v parlamentu pogovarjamo o vojaškem (!) spremstvu ribičev. Zato je vsakič znova v nacionalnem interesu, da smo vsi lepo tiho, da se »vsaj nekaj naredi«. Zato bo Janković, če bo to hotel, dosmrtni župan Ljubljane. »Je vsaj nekaj naredil« je argument, ki ga slišim znova in znova. Vprašanja, zakaj je nekaj naredil, na kakšen način, kdo vse se je pri tem okoristil, so postranska, ker izvirajo iz sanj. V resničnem svetu je politik, ki krade, ampak vmes še kaj zgradi, pač boljši od politika, ki samo krade.

Zaradi enakega strahu pred sanjami in v imenu »vsaj nečesa« se zdaj na pamet in brez dialoga ustanavlja agencija za umetnost, o kateri sem že pisal, in celo poskus Asociacije, da bi odprla javni dialog o smiselnosti tega početja, je na neki način defetizem, poskus reševanja »vsaj nečesa«, soočenje s politiko izvršenih dejstev.

Mislim, da je nastopil čas za drugo rundo sanjarjenja. Svetle, odločne, optimistične sanje bi lahko za nas smiselno sanjala sicer precej brezzoba funkcija predsednice ali predsednika države. In že zdaj lahko vidimo, kdo med kandidati si upa sanjati, misliti in pesniti, kdo pa se predvsem krčevito ne opredeljuje in ne odloča.

Vendar pozor! Sanje nekaterih med njimi so samo klišejska nočna mora, tretjerazredna kopija distopij Margaret Atwood ali mussolinijevsko osiromašena vizija sveta glasbe in zubljev Gabriella D'Annunzia.

***

Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer. Po arhivu njegovih blogov lahko brskate TUKAJ.



Sicer pa, glede tega: Druga runda

Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor