Sicer pa, glede tega: Družina

Tom Waits, Cemetery Polka, Rain Dogs, 1985

Moja mama ni prava mama.

Kuzle, Moja mama, cca. 1980

Družine so zle.

Družine so od nekdaj. Družine so od nekdaj iste. V družinah se o odločitvah patriarhov in matriarhinj ne razpravlja. Družina je pomembnejša od vsega. Družino ljubimo brezpogojno. V družinah se vse rešuje lepo znotraj družine. Na ven se družina kaže v najboljši luči.

Družina poskrbi za svoje. Družina razmišlja na dolgi rok, generacijsko. Družina se gradi. In družina te ne pripusti kar tako. Družina te mora, preden te sprejme, družinsko odobriti. Pomaga, če si tudi sam iz kake družine. Verjetno. Jaz nisem, ne bi vedel.

Družina je ključen organizacijski model sodobne slovenske družbe. Družina gre s kapitalizmom kot ata na mamo. Družina svet deli na svoje in tuje, svojim vse, tujim nič. Nič čudnega ni, da si predmoderni kapitalizem afiniteto do družine deli z mafijo, sektami in talibi. Korporacija, delniška družba je tržna abstrakcija klasične družine.

Družina temelji na generacijskem podrejanju. Na prazni avtoriteti. Na arbitrarnih, čustvenih odločitvah. Družinska pravila niso nikjer zapisana (od tod tak rompompom pri zadnji verziji družinskega zakonika) in se sproti prilagajajo volji glave družine. V družini kazen mora bit', tudi če je slaba za vse. Vzgojna. Družina ima črne ovce, družinske izdajalce, ki jih prezira in mrzi bolj kot vsakega tujca.

Vas na kaj spominja? Omanov »važno, da je naš« v luči družinske ureditve sveta postane še bolj srhljiv: v stranko se lahko včlaniš, družini se lahko samo udinjaš.

Udinjanje. Dobesedno poslati svojega otroka v boljšo družino, da bo kaj iz njega.

Družina inherentno ni fer. Ne izbereš si je, ni enakopravna, ni pravična.

Bratsko ni pol-pol.

Slovenska kulturna politika je eklatanten primer družinjenja družbe. Pogosto prav eksplicitno in brezsramno. Če že razumemo, da je nekaj družinski poklic (čeprav, kakšno razosebljenje potomcev!), se nam mora krepko zaleteti, ko javne instuticije postanejo družinska podjetja.

Poroke postanejo merdžerji, otroci pa kapitalske naložbe.

Sveti zavodov se vršijo v spalnicah. Kaj drugega se tam tako ali tako že dolgo ne dogaja, razplodili so se že.

Vse skupaj pride z vrha. Zdaj že bivša ministrica je najprej izdala dekret, da se z družinskimi člani ne sme sklepati pogodb, razen z njenim dovoljenjem, seveda. V naslednji sapi pa je za piarovca ministrstva zaposlila moža visoke uradnice. Nikomur nič.

Druga uradnica si je, po dolgih letih službovanja, odprla inštitut, nakar se je za en mesec (!) premestila v drug (pod-pod-pod) resor, da je lahko kandidirala za direktorico inštituta brez konflikta interesov. Kandidaturo je dobila. Nikomur nič.

Ena od agencij za avtorske pravice ob javnih obtožbah vabi ljudi k sebi, na dom, češ, se bomo že pomenili med štirimi stenami, kaj bi zdaj javno. Če se boš drl pred ljudmi, te bomo za ušesa. Nikomur nič.

Državne institucije iz rok strokovnjakov počasi, a vztrajno predajamo ljubiteljem. Ker ... družina.

Do dna.

Na našem, kulturniškem faksu je svoje čase vratar vsako drugo študentko in vsako peto uslužbenko potrepljal po riti, ko so šle mimo. Očetovsko, razumete?

Nikomur nič.

Nikomur nič, ker so naši. Kaj pa bomo? Tuje? Nove? Zunanje? Ste nori? Še svojih nimamo kam dati.

Družina odločno ohranja stare vzorce in stare poglede, ker so novi nevarni. Družina pedofilijo, pijančevanje, pretepanje, pokroviteljstvo, patriarhat prežveči in pogoltne. Zunanjih avtoritet ne priznava. Družina ostane inu obstane, za vsako ceno. Ni večjega zagovornika družine, kot je žena s plavim očesom. Ali dvema, ker ji je dvakrat na lep način povedal.

Zadnjič sem slišal, kako je igralko na vrhuncu kariere starejši kolega vprašal: čigava pa si? Pri tem je mislil čigav letnik, od katerega mentorja. Kdo te je naredil, punčka? Po dvajsetih letih samostojnega vrhunskega umetniškega ustvarjanja.

Bljah.

Družina te za delo ne plača. Ne kompenzira. Delo je za družino samoumevno. Lahko pa te nagradi. Ali ne. Saj vendar delaš za družino. Moje ministrstvo je z Grilcem razpisalo žepnine. Žepnine, res jim tako rečejo! Tisoč petsto brutto brutto, pa vsake štiri leta lahko zaprosiš, čez palec torej pet evrov na teden. Dobesedno žepnina.

Hvala, ati.

Zdrav človek v zdravi družini odraste in jo zapusti. Vsaj v simbolnem smislu, če že pristajamo na slovenske trideset-plus zastonjkarske podnajemnike.

Čas je, da iz tradicionalistične, patriarhalne, zagovedne družinske ureditve odraste tudi Slovenija. Navznoter, v družbenih odnosih. In navzven, napram mamici Evropi in atiju ZDA.

***

Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.