Tiskane izdaje
STARA ŽENA: [...] Bog sam ve, kaj je preje počel z njo, predno jo je umoril! Radi denarja je gotovo ni. Saj ni imela nikdar ničesar.
TARBULA: O, jaz pa mislim, da je imela. Koliko jih je pa bilo vedno pri nji!
STARA ŽENA: Menite? Močno dvomim. Le kak pijanec je še zalezel gor.
AFRA: Da, bali so se je, preveč so vedeli k zadnjem, da je imela francoze. Na glavi je imela baje celo luknjo izžrto; pa je znala prikrivati.
TARBULA: O, ta vam je preživela! (Zavistno vzdihne.) Moralo je priti tako, nekakšna kazen mora priti, če človek toliko užije!
Slavko Grum
***
Pri tipičnem slovenskem umoru se storilec mirno usede, pokliče policijo in jo pričaka. Ali pa jo čaka v sosednjem lokalu, da si malo pomiri živce. Tipičen slovenski umor je izveden s kuhinjskimi ali kmetovalnimi pripomočki. Storilec in žrtev se poznata. Motiv je oseben in emocionalen, navadno je vpletena zloraba dovoljenih ali prepovedanih substanc. Statistika pravi, da se Slovenci ne pobijamo radi, v EU smo imeli ob zadnjih meritvah najmanj umorov na prebivalca. Vse štiri morilce, ki niso ubijali svojcev ali prijateljev, poznamo poimensko in jih obravnavamo kot aberacijo. Še kolegi arestanti so jih sovražili in se jih bali.
Pri tipičnem slovenskem umoru vse ostane v (razširjeni) družini.
Spominjam se, ko sem prvič zagledal kričeč »S sekiro jo je!«, ali pa je bilo »Krvava noč na Gorenjskem!« na naslovnici Slovenskih novic, ravno so začele izhajati. In seveda sem jih vzel v roke, zgrožen. Nekaj trenutkov kasneje (kakšnega bralnega izziva tovrstni »članki« pač ne predstavljajo) se spominjam tudi občutka gnusa in sramu, da sem se želel naslajati nad družinsko tragedijo. In občutka zaupanja, ko je v Delu ali Dnevniku istega dne novica ostala zapisana kot suhoparno poročilo s policijske tiskovne konference. »30-letnica umrla, N. N. pridržan.«
Ampak to so bili drugačni časi. Slovenski TV-dnevniki še niso podlagali dramatične glasbe ali uvedli histeričnega popevanja voditeljev in poročevalcev, slabo prekopiranega iz ameriških 24-urnih novičarskih mrež. »Alternativnih« spletnih medijev še ni bilo, niti družbenih omrežij, ki bi »novice« bliskovito širila med krvi željno javnost. Uredništva so skrbno premišljevala o razmerjih med pravico javnosti do obveščenosti in posameznika do intime. Kot vedno smo kakih deset, dvajset let zaostajali za zahodom in se hahljali ob mrhovinarstvu ameriških ali britanskih medijev, češ, mi imamo standarde.
No, nimamo jih več.
Poročanje osrednjega slovenskega dnevnika, ki so ga potem kot stekli psi pograbili in napihnili novičarski portali, o primeru, ki mi ga ni treba posebej izpostavljati, me je užalostilo in razjezilo. Že dejstvo, da so v tiskanih izdajah spletne zapise omilili, nam pove, da so točno vedeli, da kar počnejo, ni prav. Pri vsem skupaj pa je najbolj klavrno to, da dogodek sploh ne bi smel biti novica. Ker je bil tipičen slovenski umor. Tragedija, a zgolj za vpletene. Nič novega se ne bomo naučili na primeru, ničesar pomembnega izvedeli. Kar se tiče javnosti, si zasluži do razsodbe zgolj »X-letnik to, N. N. ono.« Konec.
Slovenski mediji, tudi tako imenovani resni, so izgubili kompas. Interes javnosti ni in ne sme biti vezan na prepoznavnost ali razvpitost posameznika ali posameznice, pač pa kvečjemu na njuno dejansko družbeno moč. In še tu se je treba omejiti na nosilca moči in jasno razmejiti njegovo javno delovanje od intimnega. Predvsem pa je treba razumeti in razjasniti kontekst dogodka, preden se opleta z ugibanji in natolcevanji.
No, vsaj če se greš novinarstvo. Družbeno odgovornost. Poglobljeno razumevanje problematike. Če pa te zanima samo škandal in z njim povezani kliki − so rezultati na dlani.
Poslanstvo četrte veje oblasti je nadzor in kritika prvih treh, in ne rovarjenje po intimi državljanov. In temu standardu danes ne ustreza nobena stran politično čisto preveč polariziranih medijev.
Če politik zaposli svojo snaho v javnem podjetju, je možno, da gre za zlorabo politične moči, in javnost ima interes, da to ve. Če umori ljubico, to nima nobene zveze z njegovo pozicijo in se lahko javnost vmeša samo, če tožilstvo ne reagira.
Ampak dokazovanje korupcije je težak in dolgotrajen proces. Potrebuješ dokumente in priče in še tožijo te lahko. Kako bolj preprosto je iztrgati neki lahko dostopen ali napol izmišljen podatek iz konteksta in se ob njem zgražati. In kako bo bolj brano. In kako lažje človek na to nalepi lastno agendo.
Ta in ta zaslužila toliko in toliko! Oni se baje drogira! Ta pa seksa, sploh ne v misionarskem položaju, in to z nekom, s komer jaz ne smem! Slovenci skočimo kvišku in beremo, kot da gre za roman Nobelovega nagrajenca. Nevoščljivost in privoščljivost: že Grum je dobro vedel, kaj nas vzburja, kaj Slovenci želimo brati in kaj vedeti o sosedi ali župniku ali županji. A kar hočemo vedeti ni hkrati tudi to, kar se nas tiče. Kar se sme za šankom, naj se v tisku ne bi.
Dragi naši mediji, vsi po vrsti: sedite, cvek!
***
Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.
