Tiskane izdaje
- Monty Python: The knights who say Ni!
Plejliste slovenskega komercialnega radia (v resnici je samo En) so sestavljene po preprostem ključu: noben komad ne sme poslušalca predramiti ali zmotiti toliko, da bi zamenjal postajo.
To je vse. Komadi morajo biti predvsem ne-moteči. To pomeni: že slišani (nič novega, hvala!), predvidljivi (4/4, ne se hecat z eksotiko), pomensko nevtralni (šu-šu-šuada) in veseli (najvišji dovoljen nivo patetike nekje pri Eurythmics).
Podoben okus kot za glasbo imamo za ljudi. Za manj moteče ljudi. Za ljudi, katerih bistvena lastnost je, da niso nekdo drug, nekdo moteč.
Take ne-moteče ljudi imamo Slovenci radi. Naši premierji so, naši vodje, naši predsedniki hišnih svetov. Veste, o kom govorim? O vseh, ki niso Janša, na primer, on je res moteč.
Taki ljudje so vsi, o katerih ste kdaj rekli: »Vsaj ni tisti drugi.« Z ne-očeti ostajajo poročene ženske, ki padajo po stopnicah. Ne-bivšim delamo otroke. Še do pred kratkim smo ne-tujcem skoraj zastonj prodajali državna podjetja. Zdaj jih prodajamo ne-Kitajcem.
Ne-ljudje zmagajo. Ne-njihov je vedno boljši kandidat. Ne-naš je sprejemljiv zgolj pogojno, če se včlani: Peršak se je dejansko vpisal v Desus, da sme ministrovat. Resno? Ali je dober kandidat ali pa ne, članstvo naj ne bi imelo pomena.
Ne-kadrovanje vzdržuje zatečeno stanje. Med petimi kandidati se dosledno odločamo za starega. Ker novi je lahko ne-znanec, ali celo ne-naš, ne-prijatelj. Za starega vemo, kdo je. Kdo ni.
Ne-ljudje postajajo ključni faktor mestne in državne politike. Squat? Nimamo druge vsebine, ampak vemo, koga nočemo. Njih.
Ne-kandidiranje je pri nas postala legitimna strategija za prevzemanje vodstva. Preverite, koliko vršilcev dolžnosti imamo. In kaj je v. d., če ne − ne nekdo drug.
Naš premier je v. d. Izvolili smo ga, ker smo v resnici volili tehnično vlado. Ker imamo dovolj istih in želimo ne-iste. Ne drugačnih. Ne-iste. Če bi želeli drugačne, bi, vsak zase, volili Mesca ali Novakovo.
No, pa nismo edini: v Angliji, na primer, je uspela samo-ne-spet-isti izhodna kampanja in (kako povedno) še do danes ni ugotovila, kaj pravzaprav hoče. Američani pa so pridno izvolili ne-Clintona.
Težava nastane, ko bi vsi ti ljudje, katerih bistvena lastnost je, da niso nekdo drug, morali kaj početi. Sprejeti kakšno odločitev. Povleči potezo. Ker vsebine, vizije, motivacije − nimajo. To bi lahko koga zmotilo.
Princip manjšega zla je princip prestrašenega sveta, ljudstev v krču in paniki. Manjše zlo je izbira ljudi brez želja ali upanja, cinična in kratkovidna odločitev, ki vodi v diktat povprečja in normaliziranje slabega.
Seveda, pragmatizem je potreben in z vsakim letom in vsako krizo bolj privlačen, a brez vsaj kanca idealizma nas skozi navidezno izbiro med manjšim in večjim zlom dosledno vodi na dno. Tam spodaj pa že pregovorno biva − hudič.
Naša pot v pekel ni tlakovana z dobrimi nameni. Sploh ni tlakovana. Samo med dvema blatnima in temnima jarkoma pridno izbiramo tistega, ki manj smrdi.
* Hočemo grmičevje!
***
Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.
