Sicer pa, glede tega: Naši!

Strah me je ljudi, ki čustvujejo javno in jasno zgolj enkrat na pet let, samo, ko vsi drugi tudi.

Objavljeno
19. september 2017 10.39
Jure Novak
Jure Novak

»So ya
Thought ya
Might like to
Go to the show.
To feel that warm thrill of confusion,
That space cadet glow.«

- Pink Floyd: In the Flesh

»Ker imajo avstrijske otroke.
Ker imajo tetovirane roke.
So gospodarji svojih teles,
ko hodijo k maši.
Kaj veš, če je res?«

- Lačni Franz: Vaterpolist

Strah me je.

Strah me je množic.

Strah me je množic, ki se strinjajo.

Strah me je uniformirane evforije. Strah zastav in trobelj in skandiranj in patetičnih izlivov, strah teh kolektivnih orgazmov sreče in zanosa.

Strah me je kognitivne disonance, duševne razcepljenosti, ki je potrebna, da se raznotera in tradicionalno sprta množica poenoti okrog nečesa − česarkoli − tako zelo banalnega.

Strah me je vala enoumja, ki je pljusknil visoko čez bregove sicer povsem racionalnih in kritičnih bližnjih. Strah me je te strašne želje po identifikaciji, pripadnosti, enovitosti.

Straši me, ker vem, za koga ali za kaj vse se ne povežemo. Nad čem vsem se ne navdušimo. Kaj vse nas pušča mrtvo hladne, sprte, v dvomu, neodločne in neodločene. In ko to zoperstavim s tem, kar nas ne, me je strah.

Strah me je ulic, ki so med tekmo tako mrtve, ko da bi šlo za urgenco, za katastrofo, za izredno stanje. In strah samoumevnosti ter lahkotnosti, s katero prav vse pozicije moči pristavijo skodelico pod aktualni slap evforije in čustvovanja.

Strah me je mehanizmov prisvajanja. Kako zelo lahko je biti naš: in kako zelo težko. Plaši me, kaj morata, da postaneta naša, narediti čefur in črnec. In s kakšno lahkotnostjo postaneta naša, mimo vseh birokratskih in vrednostnih ovir in preprek, če le sta − naša.

Plašijo me klici neoliberalcev k državni podpori tranzita v Turčijo. In lahkotnost, s katero razvpiti levičarji pristanejo na svojskost državne identitete in državnih simbolov. In racionalizacije desnice, ko išče kleno v očitno tujem.

Strah me je, ko teoretiki zarote in dežurni provokatorji in mlade mamice in borci za pravice živali in umetniki in politiki in menedžerji in delavci in sindikalisti in strokovnjaki za stike z javnostjo potonejo v to vrveče brezno v en glas vpijočih grl in potnih teles in vse-lepo-in-pravilnosti in ko, še ko pridejo do sape, vpijejo le: kdor-ne-skače.

Strah me je tega vzorca, strah dvignjenih rok, ki so enako suvereno k nebu molile že vile in bakle in puške in biblije.

Strah ust, ki sama, mimo glav, ponavljajo pravkar slišano.

Strah me je ljudi, ki rečejo mi in mislijo mi in čutijo mi. Nas. Nas me je strah.

Nas, ki skupaj in združeni in enotni tako prozorno in enostavno in zlahka na dan privlečemo celo nacionalno in skupnostno in krvavo podstat, ki jo v civilizirani družbi in za resne teme in v vsakdanjem življenju tlačimo in zanikamo.

Bojim se tega, kako zelo jasno se, ko rečemo naši, izrišejo drugi, ne-naši. Kako zelo jasno se izrazi hrepenenje po črno-belem, po svetu junakov in sovražnikov. Bojim se potreb, ki jih taki rituali tešijo in kako zelo blizu površja se te potrebe skrivajo.

Bojim se jezika našosti, smo in bomo in mi in imamo. Plašita me pričakovana normativnost in razumevajoče razočaranje nad odstopanjem. Strah me je otrok, ovitih v drese in zastave. Strah obrazov, ki jih ne znam brati, saj bi lahko bili ekstaza ali zanos ali sovraštvo ali bolečina. Strah me je ljudi, ki čustvujejo javno in jasno zgolj enkrat na pet let, samo, ko vsi drugi tudi.

A ni razlogov za paniko: ventil se spet zapira in vse je OK. Nasvidenje v naslednji tekmi. Bravo naši!