Sicer pa, glede tega: Sosedstvo

Veste, kaj naredijo resne, suverene in nezakompleksane države iz hiše na meji? Turistično atrakcijo. Ali pa mejo preprosto odmislijo.

Objavljeno
23. julij 2017 23.29
tlo cerar in plenković
Jure Novak
Jure Novak

»[...]u kafani nesvrstanih
mi smo rujno vino pili
svake noći
i pričali o mogućnosti
prevazilaženja politike
sa pozicija sile.

A vidi nas sad!«*

-Rambo Amadeus: Fela Kuti, druže stari

Jugonostalgik ne morem biti, ker sem premlad. Na bivšo skupno federacijo me veže malo spominov, kak obisk Jahorine, morje, seveda, to se ni spremenilo; in pionirska zaprisega. Ostal mi je kanec vrednot: tovarištvo, enotnost, vrednost izobrazbe, te reči. Nekaj nočnih mor, ko sem bil, otrok, soočen z grozotami vojne, pa čeprav le od daleč in nikakor ne tako zares kot cele generacije iz vseh preostalih republik. Pa zgodbe, osebna zgodovina starejših, ki pripovedujejo o tem norem eksperimentu vzpostaviti nov, drugačen svet.

Jugonostalgik torej nisem nič bolj, kot bi lahko bil nostalgičen za Kraljevino SHS ali Karantanijo. Me pa popade neki pol nostalgičen, pol zavisten občutek, ko se zavem, v kako majhni in izolirani skupnosti prebivam, glede na preteklost. Žalosti me, ko pomislim, kakšna velemesta bi lahko bila moja, kakšne planjave, kakšne neskončne ulice, kakšna gorovja, kakšne obale in kakšni stadioni, kje vse bi lahko bil doma. Kakšna glasba bi bila domača glasba, kakšni romani bi govorili o meni in o nas, kakšne gledališke predstave bi tekmovale v domači konkurenci.

Ampak dobro, reč je razpadla, jebi ga. Nazaj se ne bo več sestavila, to je dejstvo, razvidno že iz odnosa Slovencev do takšnih in drugačnih čefurjev, ki nam, bogami, niso storili ampak čisto nič hudega. Kako naj bi se šele sestavile države, ki si delijo živo zgodovino koncentracijskih taborišč, etničnih čiščenj in vojnih zločinov.

Reč je razpadla in poti nazaj ni več. Na žalost pa nam naši nesposobni, samozadostni in zapečkarski politiki z rezilno žico in papirnato vojsko zapirajo tudi poti naprej. S Hrvaško nismo bili nikoli sovražniki. Nekaj nerešenih vprašanj je legalističnih, politično napihnjenih in predvsem, s kancem zdrave pameti, nepomembnih.

Veste, kaj naredijo resne, suverene in nezakompleksane države iz hiše na meji? Turistično atrakcijo. Dodano vrednost. Ali pa mejo preprosto odmislijo. Pa saj smo še mi znali. Gorica in Radgona?

No, ne. Za tiste tri parcele plevela in petnajst sardonov bomo vlekli spor, ki seveda politikom na obeh straneh prinaša točke in glasove že desetletja, še naprej. V nedogled.

Medtem se krhajo vezi. Na Hrvaškem smo tujci, oni pri nas prav tako. Moja generacija je zadnja, ki ribe in blitve ne naroča v angleščini. Kulturne in turistične izmenjave so omejene, redke in polovičarske. Z redkimi izjemami nam je Zagreb bolj oddaljen od Berlina, mi pa smo Hrvatom samo nakup vinjete na bencinski postaji. Naši južni sosedje v izolaciji postajajo katoliška enklava, mi pa kulturno in politično nepomemben privesek Evrope, butična deželica za dan-in-pol turizem.

Evropejci nismo, ker Evrope ne razumemo. Kot pritepeni cucki javkamo okrog Avstrije in Nemčije, ki nas ne potrebujeta. Še in nismo več, postkomunizem je passé, vojne izkušnje nimamo, da bi jo prodajali, iz »naših« treh beguncev pa tudi ne moremo sestavit zgodbe. Naše institucije so samozadostne in s tujino nepovezane, izvoz naših kulturnih dobrin skoraj dosledno plačaj-da-prideš izmenjave. Rinemo se v kontekste in zgodbe, ki nam niso blizu, narode s sorodnimi izkušnjami in dušo pa odrivamo in tlačimo v pozabo, ker se sramujemo lastne preteklosti in korenin.

Reka bo leta 2020 evropska prestolnica kulture. Je vrli minister Tone že poslal odpravo s ponudbo podpore in paketom najboljšega, kar lahko v uro in pol oddaljenem mestu predstavimo in doprinesemo? Ve, da je nekaj ključnih oseb v vodstvu projekta baziranih (tudi) v Ljubljani? Da so (tudi) slovenski umetniki in producenti? Seveda ne, kaj se to nas tiče. Saj nas niso prosili. Bomo tvitnili kak emoji, pa bo. Mornarčka in srček, recimo.

Sicer pa ne vem, kaj pričakujem od države, ki spravo in enotnost slavi s postavitvijo dveh ločenih betonskih monolitov.

***

* »[...] v kavarni neuvrščenih
smo pili rujno vino
vsako noč
in se pogovarjali
o možnostih
preseganja politike
s pozicije moči.

Pa nas poglej zdaj!«

***

Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer. Po arhivu njegovih blogov lahko brskate TUKAJ.