Sicer pa, glede tega: Sovrag

»Ko se srečajo trije levičarji, ustanovijo štiri stranke.
Ko se srečajo trije desničarji, se dogovorijo za barvo uniforme.«

- Mirko Ilić

***

»LORETTA: And the People's Front of Judea.
P.F.J.: Yeah. Splitters. Splitters...
REG: What?
LORETTA: The People's Front of Judea. Splitters.
REG: We're the People's Front of Judea!
LORETTA: Oh. I thought we were the Popular Front.« *

- Python: Life of Brian

***

V današnji kolumni znova stopam na minsko polje, na katero sem zabredel z zadnjo. Tokrat bom poskušal biti natančnejši, vljudno pa prosim, da v primeru nejasnosti besedilo berete kot benevolentno.

Najprej morda nekaj pojasnil in dopolnil.

Seveda so ljudje, ki se jim godijo krivice. Žrtve. In prav je, da delamo na tem, da se krivice, izkoriščanje in trpinčenje prenehajo in popravijo.

Prav tako je pomembno, da razvijamo orodja za analizo njihovih situacij in vzrokov zanje.

Razumevanje družbenih procesov kot procesov izkoriščanja je legitimen model za branje sveta. A kot vsi drugi modeli je predvsem analitično orodje in modelira zgolj eno od možnih interpretacij realnosti. Modele vpeljujemo prav zato, ker je realnost prekompleksna, da bi se lahko o njej izrekali faktično ali celovito. Ko pa začnemo model dojemati kot dejansko stanje, grobo poenostavljamo. Saj veste, če imaš samo kladivo, je vse videti kot žebelj.

Vsaka dogmatična ali absolutna pozicija je nevarna in bi se ji morali izogibati. Če tega na pričakujem od (radikalne) desnice, pa to prav gotovo pričakujem od levice z njenimi inherentnimi vrednotami svobode, vključevanja in razumevanja.

Konkretno: če trdimo, da je vsaka žrtev legitimna ali da je občutek, trpljenje samo po sebi dovolj za status žrtve, s tem podpiramo vsaj še homofobe (reveže je strah gejev), nasprotnike pravice do splava (saj se vendar borijo za nedolžna in nemočna bitjeca) in zagovornike verouka v šolah (želijo zgolj, da bi smeli svojim otrokom posredovati svoje vrednote). Razumete?

Nikakor ne mislim, da sem lahko jaz arbiter, kdo žrtev je in kdo ni. Potrebujemo pa glede tega verjetno vsaj kompromis, če ne konsenz. Družba, osnovana na kompromisih, z redkimi svetlimi izjemami konsenzov, je namreč, če parafraziram, trenutno najboljša od vseh slabih rešitev.

Zakaj se sploh vtikam v vse skupaj? Ker se drobimo, krušimo in razpršujemo. Ker se vzpostavljajo nevarni vzorci »pravilnih« načinov razmišljanja in »sprejemljivih« pozicij. Ker radikalizacija služi statusu quo ravno toliko kot konformizem: izloča iz dialoga in z ultimati dosega statičnost.

Čas in energija, vložena v notranje spopade, dokazovanje višje stopnje lastne avtentičnosti ter, vse prepogosto, intelektualno onaniranje, bi bila bolje vložena kam drugam.

Kam? Predlagam, in res samo predlagam, da v ekonomske in politične reforme.

Največje razlike v možnostih in kvaliteti življenja so v Sloveniji (in v zahodnem svetu) ekonomske. Razredne. Glejte samo zadnjo serijo člankov o zdravju. Naša družba je dovolj svobodna, da je ni tegobe, ki bi je kak milijonček ne ozdravil. Denar ne kupi sreče, kupi pa precej bolj udobno žalost.

In tudi manjšine, ogrožene ali zatirane, prepoznane ali ne, bodo imele precej več od konkretnih izboljšav stanja in dostopnih možnosti kot pa od policiranja miselnosti, jezika in mnenj. Še tako zakrknjen rasist bo z jasno določenimi in izvajanimi pravili igre toliko onemogočen, da mu ostane samo še repenčenje. In ni ga zanikovalca holokavsta ali ustaškega pevca, ki bi lahko pariral kvalitetni izobrazbi in dostopnosti informacij. Mogoče sem idealist, ampak mislim, da v resnično svobodni družbi kljub vsemu prevlada − zdrava pamet. Zmernost. Doslednost. Kompromis. Dogovor.

Koliko bolj kul bi bilo, če bi Thompsonu dovolili nastop, pa nanj preprosto ne bi nihče prišel? Ker tole polovičarsko »iz varnostnih razlogov« bomo ob spremembi oblasti hitro dobili nazaj po papki. Če se z določeno metodo ne strinjate, ko je uporabljena proti vam, se ne smete niti, ko je rezultat za vas ugoden.

Leta 2013 je na razstavo Socialdress v galerijo Alkatraz na Metelkovi vstopila skupina zamaskiranih posameznikov (ali posameznic), raztrosila letake in odtujila umetniška dela ter baje še projektor in kavomat. Na letakih je pisalo: »Ne bomo bager, ki ruši Rog«. Za neposvečene: domnevno je šlo za akcijo skupine aktivistov iz Roga, ki so jo izvedli kot protest proti elitizmu in nepravičnosti razstave in njene avtorice. Ob tem se je na forumu Radia študent razplamtela debata, ki jo odločno priporočam v branje, saj nazorno razgalja bolečo točko na telesu levice in leve misli.

Če nisi z nami, si proti nam. Tudi če nisi povsem in v vsem z nami, si proti nam. Veš kaj, proti nam si že samo, če nisi mi. Tako, ja. Grrr. Bevsk.

Spominjam se odzivov na nastop Vinka Möderndorferja na osrednji kulturni proslavi. Kljub strinjaju s tem, kar je govoril − da marsikdo v kulturi trpi pomanjkanje −, so mu mnogi komentatorji odrekali pravico do izrekanja o tej temi, češ da mu gre predobro. Da ne trpi dovolj, da bi lahko govoril o trpljenju. Bodi tiho, ker nisi naš, čeprav se z nami strinjaš in podpiramo iste cilje.

Kot sem že pisal, nemoč vodi v besnilo. Besnilo v napad. Besen pes pa ugrizne prvega, ki pride mimo, če je kriv ali ne. In ta prvi je načeloma naš bližnji, ker tisti Drugi se zadržujejo v krogu svojih bližnjih, stran od nas.

Prav odzivi na mojo zadnjo kolumno, veliko ostrejši in bolj osebni kot na tiste, ki so kritizirale desnico, kažejo na razdraženost in nevralgičnost levice. Levice, kamor se prištevam tudi sam.

Prav je, da smo razdraženi. Čeprav številni statistični kazalniki (lakota, pismenost, umrljivost ob porodu ...) kažejo napredek, živimo v svetu, ki gre v nekaterih pogledih vse na slabše. Prav je, da smo razdraženi, ne bodimo pa alergični. Telo se na tujek lahko odzove zdravo, tako da ga izloči, ali pa pretirano − z alergijo, ki mu škoduje bolj od samega sprožilca in prepreči uspešen boj s tujkom.

Boje je smiselno izbirati. Sovražnike tudi. Pozicija nenehnega boja, totalne vojne, je izčrpljajoča in na dolgi rok nevzdržna. Popolnoma razdrobljeni in atomizirani partizani pa proti sistemsko organiziranim zavojevalcem avtomatično izgubijo. Pythoni so se verjetno za citirani odlomek iz Brianovega življenja navdihovali pri odličnem Orwellovem doku-romanu Poklon Kataloniji. V Španski državljanski vojni je bil na fronti, in ko se je vračal v Barcelono, je bilo tam vsakič več strank, razlike med njimi pa vse manjše in vse bolj pomembne. Kako se je ta vojna končala, vemo.

Pa brez zamere.

***

Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.

***

*

»LORETTA: In Ljudska fronta Judeje.
P.F.J.: Ja. Razdiralci. Razdiralci ...
REG: Kaj?
LORETTA: Ljudska fronta Judeje. Razdiralci.
REG: Ampak mi smo Ljudska fronta Judeje!
LORETTA: O. Mislil sem, da smo Ljudska fronta.«

- Python: Brianovo življenje