Tiskane izdaje
This is the way the world ends
This is the way the world ends
This is the way the world ends
Not with a bang but a whimper.
- T. S. Elliot: The Hollow Men
Some say the end is near.
Some say we'll see Armageddon soon.
I certainly hope we will.
I sure could use a vacation [...]
- Tool: Ænima, Ænima (1996, ZOO)
Vsi bomo umrli. In ko se naša čreva še ne bodo povsem napihnila − ali bolj civilizirano, našega pepela še ne bodo dobro prebavili črvi, bo šel k vragu ekosistem. Milijarde bodo umrle od lakote, naslednje milijarde pa v vojnah za vodo. Redke preživele čakajo tisočletne ujme in ledena doba. Civilizacija, ki bo zrasla na pogorišču naše, ne bo nikoli prešla v vesoljsko dobo, saj bomo dobesedno pokurili vse vire energije in predelali vse lahko dostopne surovine. Zataknjena bo nekje na koncu srednjega veka, v agrarni družbi. In človeštvo bo, namesto da bi osvajalo galaksijo, izumrlo skupaj z Zemljo, ko bo vanjo treščil komet ali pa nas bo pokončalo gama sevanje bližnje supernove.
Prav gotovo ne bomo doživeli trenutka, ko bo čez sedem milijard let Sonce kot rdeči velikan požrlo sončni sistem. A tudi to je vseeno, saj entropični princip celotno vesolje zanesljivo in nezadržno vodi k toplotni smrti, ko bo vse stvarstvo enakomerno mirujoč skoraj-vakuum.
Leta 1988 sta Lauren Alloy in Lyn Yvonne Abramson s serijo poskusov uvedli pojem depresivnega realizma. Gre za tezo, da depresivni posamezniki sklepajo bolj realno od nedepresivnih. Da je torej pesimističen, ciničen, depresiven pogled na svet tisti, katerega napovedi se vedno znova izkažejo za točnejše in bolj smiselne od popularnega imperativa sreče, ki ga je izumil Freudov nečak Edward Bernays v svojem delu Propaganda in ki nas vodi v nebrzdan konzumerizem.
Šlo je za gumb in žarnico. Udeleženci poskusa so pritiskali na gumb in žarnica se je bolj ali manj dosledno prižigala. Depresivni posamezniki so veliko bolje ocenili svoj vpliv, svoj učinek na stanje žarnice. »Navadni« ljudje so si zapomnili uspehe, neuspehe pa pozabili in bili prepričani, da gumb prižiga žarnico. Ni je. Depresivci so vedeli, da lahko pritiskajo po mili volji, pa se ne bo nič spremenilo.
Od tedaj se depresivni realizem potrjuje. Raziskave kažejo, da depresivci veliko bolje izbiramo kandidate za delovna mesta; da bolj realno ocenjujemo svoje sposobnosti; da bolj pogosto prav napovemo izide. Meta-analiza iz leta 2004 kaže, da problem ni v nas, depresivcih, pač pa v optimistih: verjamejo, da bo vse v redu, kljub temu da gre dosledno in jasno vse na slabše.
Predzadnje Beckettovo delo Worstward ho, genialna novela razpadajočega jezika in smisla, ponuja možen odgovor: »Poskusi. Spodleti. Poskusi znova. Spodleti bolje.« Pozitivni rezultati depresivnega realizma kažejo, da nas potrebujejo. Da smo mi tisti, ki moramo varovati optimiste pred gotovim propadom. Naj nam verjamejo, ko jih svarimo, ker imamo načeloma prav. Da je predlog nekoga, ki prevideva, da bo šlo vse k vragu, bolj premišljen od tistega, ki verjame v pozitivo.
Tu pa svoje zobe pokaže še en psihološki fenomen, ki nosi velik del krivde za zatečeno stanje sveta. Če sta depresivni realizem odkrili in smiselno poimenovali ženski, sta Dunning-Krugerjev učinek, kako predvidljivo, po samih sebi poimenovala moška. Takole deluje: manj ko zares veste, bolj ste prepričani v svoj prav. In več ko veste, bolj ste prepričani, da ni to vedenje nič posebnega in da vedo to tudi vsi drugi. Fejsbuk poenostavitev − butasti so prepričani v svoj prav, pametni pa dvomijo − ne razkrije srži problema: pametni verjamemo, da bodo prej ali slej vsi spregledali; da resnica inherentno nosi v sebi moč, da prepriča.
Ignoranca. Navadni ignoranti smo. In ja, kot sem se prej vpisal med depresivce, se zdaj vpisujem med pametnjakoviče. Obkrožajo nas ljudje, ki so razpršeni po celotnem spektru vednosti, izobrazbe in dometa, mi pa jih dosledno tretiramo ali kot potencialne sebe ali pa kot neobvladljivo maso. In le redko naredimo kaj, da bi stanje izboljšali. Raje zavijemo z očmi in se zavijemo v kokon somišljenikov.
Vmes pa padajo referendumi. Povedno je Velika Britanija izstopila z demografijo, enako tej, ki je pri nas zrušila družinski zakonik. In seveda mlada urbana lezbijka iz Bosne ne more prevzeti nase bremena prevzgoje starega saveljskega kmeta. Lahko pa se verjetno z njim pogovorim jaz.
Ej, gospod, geji so kul. Bi spoznali kakšnega? Pojdiva do župnika.
***
Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.
*
Tako se svet konča
tako se svet konča
tako se svet konča
ne s pokom, temveč s tihim cviljenjem.
- T. S. Elliot: The Hollow Men
Pravijo, da je konec blizu.
Pravijo, da prihaja armagedon.
Jaz res upam, da.
Ker rabim dopust [...]
- Tool: Ænima, Ænima (1996, ZOO)
