Tiskane izdaje
Danes je deževen dan. V nasprotju z včeraj, ko je bilo vroče, kot je običajno za ta letni čas, in ko človeku najbolj prija hladno pivo ali sladoled.
Tudi jaz sem si včeraj zaželel sladoled. Kot nalašč sem bil ravno v prestolnici, kjer tako rekoč na vsakem vogalu ponujajo to izvrstno in popularno sladico. Moram priznati − težko se je odločiti, kje ga boš kupil, saj je večina zelo dobrih in kvalitetnih. Poskusil sem ga že pri vseh ponudnikih v centru Ljubljane. Vsaj tako se mi zdi. Če se kakšen še vedno kje skriva, potem sem ga spregledal ... In opažam, da so sladoledi v današnjem času zelo kvalitetni. Govorim seveda o domačem sladoledu, ne industrijskem.
Skoraj vsi, ki se lotijo pisanja o sladoledu, ponavadi pristanejo pri ocenjevanju te sladice ter primerjanju cen in podobno. Razumem, da iščejo najboljši sladoled, največjo kepico za najmanj denarja ... Jaz tega ne bom počel. Ukvarjam se s svetovanjem v svetu slaščic in zelo veliko ponudnikov sladoleda v centru poznam tudi osebno. Vsi se trudijo, da bi ljudem ponudili najboljšega, verjemite − vsi. In vsak ima svojo edinstveno zgodbo. Pa če jo prodaja ali ne, ima jo. Zato spoštujem vse, ki delajo sladoled in ga ponujajo na ulicah Ljubljane.
Investicija v stroje za izdelovanje sladoleda se zdi ogromna, kar je že od nekdaj res, toda dandanes se zdi še večja, predvsem zaradi večjega tveganja. Na tako majhnem prostoru, kot je center Ljubljane, je toliko ponudnikov, da že v začetku veš, da si boš težko prigaral svoj kos pogače. Ni se preprosto kar pojaviti med vrsto že nanizanih sladolednih vitrin vzdolž Ljubljanice in postaviti še svojo. Tako zahteven trg, kot je naš, pa od prodajalca terja najboljši sladoled, dovolj velike kepice za (če je le možno) zmerno ceno ter klasične in inovativne okuse. Za pripravo zadnjih so velikokrat surovine zelo drage, zato z njimi težko zaslužiš.
Tu je tudi vzrok za takšne razlike v cenah kepic, kar je nekako razumljivo. Cena kepice pistacijevega sladoleda namreč ne more biti enaka ceni lešnikovega ali mandljevega, saj je pistacija trikrat dražja kot lešnik ali mandelj. Poleg tega so danes v pistacijevem sladoledu prave pistacije, in ne samo barva ali aroma. Kljub temu se marsikomu še vedno ne zdi logično, da pravi pistacijev sladoled ni zelen, ampak neprivlačne rjavozelene barve. In bananin ni več rumen, kot je bil včasih, temveč rjavorumen, saj banana oksidira ... In vaniljev sladoled ni več rumene, ampak skoraj bele barve s črnimi pikicami. Te pa so koščki vaniljevega stroka, in ne smetke.
Spoštujem vse, ki so se lotili izdelave sladoleda in ga ponujajo na našem zahtevnem trgu, predvsem pa tiste, ki si drznejo ponuditi drugačne okuse, kot so kumara, bezeg, čokolada s poprom in podobno. In vsak, ki to počne, ima za vsak okus seveda svoj izračun. Pravzaprav celo podpiram to, da so cene čim bolj različne, saj le tako lahko prodaš drugačen sladoled. V večini primerov se izdelovalci igrajo s prestižnimi okusi. Teh bo vse več.
In ja, še nekaj: sladoled na splošno ne vsebuje glutena (razen če so vanj vmešani piškoti). Heh ...
***
Gorazd Potočnik je slaščičarski mojster in lastnik podjetja Sladkozvočje.
V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih strežemo vsak četrtek ob 15. uri, mu družbo delajo še:
- Marko Jamnik, fotograf, pisec pivovarskega bloga in pivovar.
- Uroš Štefelin, kuharski mojster, Vila Podvin
- Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt
- Teja Kuk, socialna delavka, prostovoljka in vodja projekta Skuhna
- Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic
