Tiskane izdaje
Za slone smo prepričani, da živijo v Afriki in Aziji, pri tem pa pozabljamo, da živijo pravzaprav tudi v Evropi in Ameriki. Vsak živalski vrt, ki da kaj nase, ima namreč tudi slona. Tudi ljubljanski živalski vrt ima slonico, ki bo letos upihnila že 43 svečk na torti iz jabolk in banan. Ves ta čas za Gango skrbijo oskrbniki, ki so za to delo posebej usposobljeni. Vsak slonar mora opraviti vsaj tri izobraževanja poleg seveda na tisoče vajeniških ur poleg starejšega kolega, preden sme samostojno »upravljati« to tritonsko gmoto mišic in svojeglavega razuma. Skupinica, ki v Ljubljani skrbi za Gango, se je za poklic slonarja usposobljala na posebnih izobraževanjih v živalskih vrtovih v Hamburgu ali na Dunaju.
Naši slonarji, čeprav imajo opraviti samo z enim, na pogled dobrovoljnim slonom, morajo torej tako kot njihovi kolegi v tujini ali kot tisti v Aziji, ki s sloni dvigujejo težke predmete na gradbiščih, slone in njihovo naravo dobro poznati. Najmlajši med njimi, 25-letni Anže, pravkar zaključuje študij biologije in lahko bi se poklicno ukvarjal z nešteto stvarmi, ki veljajo v naši kulturi za bolj običajne. Lahko bi iskal službo na inštitutih ali zavodih, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, gozdarstvom, lovom ali ribolovom, lahko bi bil učitelj, predavatelj ali raziskovalec, lahko bi bil tudi samostojni podjetnik ali okoljski aktivist; biologu je, vsaj teoretično, odprta res pestra paleta zaposlitvenih možnosti, v skrajnem primeru, ki v naši družbi ni tako skrajen, pa bi lahko ostal doma in cele dneve preigraval igrice na računalniku. Vendar se je raje, vsaj za nekaj časa, odločil, da bo slonar.
Ljubezen do slonov sicer ni redka med ljudmi, ki so se imeli priložnost srečati s temi našimi največjimi kopenskimi sesalci. Sloni namreč niso le pametne, ampak že kar presunjivo pametne živali, ki imajo tudi izjemno močan socialni čut, ter gojijo trdno navezanost na svojo družino. Znajo žalovati za umrlimi svojci in jih celo pokrivajo z vejami in listi, kar bi lahko šteli za nekakšno obliko rudimentarne kulture. Čeprav, v glavnem, ne živimo v neposrednem stiku s temi popularnimi velikani, so nam na neki način domači in o njih veliko vemo. Le redkokomu pa pride na misel, kar je bodočemu biologu Anžetu, da bi lahko v svojem življenju bil tudi kaj takega − v naši kulturi tako tujega −, kot je slonar.
A vendar je to očitno mogoče. Prav tako kot je mogoče postati osrbnik morskih levov ali pravih levov, šimpanzov ali dvogrbih kamel. Kultura živalskih vrtov omogoča danes nekaterim pripadnikom naše družbe, da uresničijo najbolj nenavadne ambicije, zaradi katerih bi še pred 50 leti morali potovati na drug konec sveta.
V tem in številnih drugih pogledih je torej živalski vrt obogatitev naše kulture. Po eni strani omogoča vsakomur neposreden stik z bitji, ki jih nikoli ne bi mogli spoznati v našem okolju, in danes, kot te živali izumirajo v svojih naravnih okoljih, postaja takšna ustanova tudi rezervat za vrste, ki smo jih že iztrebili, po drugi strani pa širi možnosti posameznikove izbire. Moč neke kulture, v najširšem pomenu besede, se namreč izraža tudi v tem, koliko izbir samorealizacije ponuja svojim članom, torej posameznikom, ki se v tej kulturi »učlovečujejo«.
Gledano s te plati je torej naravnost izvrstno, da se lahko tudi v tako majhni kulturi − majhni samo glede na število njenih članov −, kot je naša, nekateri posamezniki realizirajo celo kot − slonarji. Seveda ta za nas eksotični poklic ni edina posebnost naše kulture, saj ta premore, kar radi pozabljamo, veliko tega, kar premorejo tudi veliki. Mednarodni uspehi naših športnikov, znanstvenikov in umetnikov to vitalno moč naše kulture nenehno potrjujejo. V okviru te naše kulture in tega našega jezika ima posameznik torej na razpolago postati marsikaj iz neskončne palete življenjskih možnosti. Lahko postane, sta dokazala zakonca Login, celo milijarder. Maček, ki sta ga izumila za mobilne telefone, sicer govori angleško, a um, ki si ga je izmislil, domuje v mejah slovenskega jezika.
Nekaterih identitet v našem okolju seveda nikoli ne bo mogoče razviti. Ljudje, ki želijo na vsak način postati velemestni nevrotiki, se morajo pač preseliti v svetovne metropole. Toda čeprav pogosto res velja, kakor je bil vzkliknil Ludwig Wittgenstein, da so meje našega jezika tudi meje našega sveta, je zaradi številnih uspehov posameznikov videti, da so obzorja našega slovenskega zelo široka, možnosti izbire življenjskih identitet pa zelo velike, čeprav nas nekateri, medijsko zelo razvpiti posamezniki, nenehno zmerjajo kot Slovenceljne.
Slovenceljestvo označuje namreč ravno nekaj nasprotnega od družbe, ki omogoča tako široko paleto svobodnih življenjskih možnosti. Slovenceljstvo označuje nekaj ozkega in pritlehnega, vase zaverovanega in omejenega. Za številne nasprotnike je bil tudi pred kratkim sprejeti zakon o tujcih tipičen izraz slovenceljstva. Čeprav na eni strani varuje meje in družbo pred negotovostjo »zunanjega« sveta, ki se je znašel v permanentni krizi, je po drugi strani to zakonsko zapiranje tudi zmanjševanje možnosti naših lastnih izbir. Kdo ve, če ne bomo z zavračanjem ljudi, ki potrebujejo našo pomoč, izgubili tudi možnosti, da se realiziramo kot Slovenci, ne pa kot Slovenceljni. Da o tem, da bi utegnili biti med zavrnjenimi gosti ne le kakšni morebitni slonarji ali krotilci kač, ampak tudi bodoči znanstveniki ali umetniki, skratka ljudje, ki bi nam pomagali širiti naše lastne meje, sploh ne govorimo.
