Tiskane izdaje
»Ves prevzet od viharnega navdušenja sem padel na kolena in se iz prekipevajočega srca zahvalil bogu, da mi je naklonil srečo, da lahko živim v tem času,« je vzneseno zapisal nadobudni domoljubni revolucionar, ko je začutil, da so bile družbene razmere kočno zrele za uresničitev vizije, po njegovem prepričanju idealne družbe in države.
Verjel je in zgodovina naroda mu je v naslednjih letih brez dvoma pritrdila, da je napočil njegov čas; čas potrditve, čas realizacije, čas revolucije, čas prevrata, čas neprestanega boja, ki zahteva žrtve, strahotne, a potrebne, žrtve, kajti ta kliče po žrtvovanju za višje cilje, ki vodijo k vzpostavitvi novega, pravičnejšega, reda.
Prevrat edino dramilo, zdravilo, šokterapija, popravilo krivic, kljubovalno dvignjena pest in rogajoče iztegnjeni sredinec v morju vdano razprtih dlani.
Glasovi na ulici, zapisi v medijih, misli v intimi lastnega uma ne dajo miru. Seveda, glasovi globoko v sebi, ti presneti prišepetovalci kot pokvarjena plošča ponavljajo, da je svet, v katerem živimo, nepravičen, insceniran, upravljan, sprevržen, nizkoten, nič drugega kot ta vražja podganja dirka, ki jo vodijo in nad katero se nasljajo lažni profeti, mesije, spindoktorji in vodje. Resničnost je res bolj čudaška od fikcije ...
Evropska unija kot zlovešča naddržava, igrišče velikih, premožnih in vplivnih političnih elit, old boys kluba, revmatične in nelegitimne aristorkacije, ki pregovorno laže in skrbi zgolj zase.
Finančni trgi kot zgolj kazino posvečenih insajderjev, korporacij, seveda mulitnacionalk, ki pregovorno na račun malega človeka skrbijo izključno za lasten interes.
Vse skupaj tvori toksično in težkokategorniško silo, ki pod seboj melje nacionalne države in drobi malega človeka.
Perpetuum mobile Luciferjeva mašina je neusmiljena in nepokvarljiva, ustavi pa jo lahko samo ...
Kako že? Ne olje, pesek v motor globlanega kapitalizma! Hell yeah!
Seveda, jasno, kako ne, kapitalizem, ali še bolje neoliberalizem in njegova materializacija v podobi znamenitega Wall Streeta, je vir tega nepopisnega in omnipotentnega zla, proti kateremu se mora kritično razmišljajoči posameznik po vesti in dolžnosti upreti. Vstaja ni kratkovidna samomorilska uzurpacija spokojne blaginje, ampak borba za njeno povrnitev.
Naraščajoča neenakost, realpolitik, revščina, beda, brezperspektivnost, inertnost, ta gnila podganja drika, uničevanje okolja, konzumerizem, egoizem, pogoltnost, lakomnost, vse to so namreč »odlike« našega podivjanega zahodnjaškega načina življenja.
Ko se vzpenja indeks Dow Jones, tone človeštvo. Damn right!
Pa vendar − zakaj so potem ZDA, kljub vsem jasnovidcem in profetom njihovega domnevnega zatona in z že zdavnaj preteklim rokom uresničitve njihovih napovedi vred, še zmeraj država z najpotentnejšim gospodarstvom? Zakaj je New York, mesto, ki nikoli ne spi in vse ostale pušča daleč zadaj v zadušljivem oblaku dima, cilj ne samo kapitala, ampak tudi mnogih, ki iščejo boljše možnosti zase in svoje družine?
Ne, ne gre (le) zato, da svetovna trgovina z nafto poteka v dolarjih, ali pač, da je greenback ekonomski esperanto. Gre (tudi) za to, da mesto luči medse že stoletja sprejema mnoge in različne iz vsega sveta, saj newyorški talilni lonec svoj neprestani pogon, sleherni postkrizni zagon ter inovativno energijo že od nekdaj črpa prav s pomočjo pozitivne selektivne integracije. Te fantastične kognitivne, psihološke in družbene samoregenerativne sposobnosti tamkajšnje družbe.
Seveda so Združene države daleč od idealne družbe, vendar sta neizmerna želja po samoizboljšavah in vztrajnost pri reinovaciji fascinantni ter pozitivno kronični in hkrati za ta čas kritični lastnosti oziroma prednosti. Zakaj je tako že stoletja, če je kapitalizem najbolj gnil, neusmiljen, nepravičen in sprijen ravno »tam čez«?
In morda še pomebneje − zakaj tam, kjer so ZDA, ali še bolje, pred njimi, ni Slovenija? Nerealno, preambiciozno, neprimerljivo, kot jabolka in hruške? Tako kot poosamosvojitvena »švicarska« obljuba, v katero je do pred kratkim tako goreče verjela podalpska večina? »Švicarska Slovenija« je medtem postala samoponižujoča in za lasten neuspeh opravičujoča šala: če hočeš imeti Švico, rabiš Švicarje.
Zakaj, skratka, v Sloveniji capljamo daleč zadaj, zakaj padamo na konec kolone in se medtem trkamo po prsih ter s prstom obtožujoče kažemo na čelo kolone, ki jo vodi trdi kapitalizem à la Wall Street?
Morda zato, ker smo Slovenci v tem zgodovinskem trenutku pravzaprav, in v nasprotju s prijaznimi stereotipi, zahrbtni, privoščljivo škodoželjni, nesposobni in leni mizantropi; svetovni prvaki v iskanju izgovorov, v valjenju krivde za lasten neuspeh na drugega.
Morda zato, ker ji je bilo predolgo prelepo. Oziroma ker je tako bilo nekaterim na račun mnogih, ki smo se pustili zazibati v lažen in lažniv »švicarski sen«.
Morda zato, ker smo kot nadležni barski molj, ki pijan kot čep ne utihne z zgodbicami o nikoli uresničenih sanjah in velikih načrtih, ki so na varni ravni fantazij ostali, ker so nam pot in načrte prekrižali drugi. Večji, pomembnejši in menda takšni s slabimi nameni. A medtem ko mantramo o nepravičnosti modernega sveta in se valjamo v samopomilujoči vlogi žrtve, nas počasi, vendar gotovo, dan za dnem, zapuščajo stik z realnostjo, volja, sreča, denar, prijatelji, žena, otroci ...
Naposled pa nekje v kotu skereta, majhni, zagrenjni, ograjeni in izbezumljeni, predvsem pa vsemu širokoustenju navkljub nepomembni, crkujemo.
Morda, samo morda, je tako zato, ker nam je umanjkala izkušnja surovega in neusmiljenega, vendar meritokratičnega kapitalizma. Doktrina »požgane zemlje«, težkega, napornega in hudega šoka, ki pa je v kočni fazi vendarle očiščevalen, pozitiven in krepčilen.
Predvsem pa uničujoč za hromečo negativno selekcijo mrež, povezav, poznanstev, pajdaštev in klik, ki so prehod v kapitalizem razumeli kot menjavo vprege sposobnih garačev, medtem ko zanje in njihove potomce posel teče naprej kot ponavadi. Slovenija Inc.
Zakaj mora današnja mladina izbrati med enako morbidnima, a ne enako neprespektivnima možnostma: ali ekonomska migracija ali samozatajitev. Da, tudi naši otroci so zloglasni in od nestrpnežev zaničevani ekonomski migranti, ki s cmokom v grlu odhajajo s trebuhom za kruhom.
Morda je Slovenija v tako obupnem stanju, ker smo zlorabili človekoljubne in socialne vrednote, jih povampirili, zato da z njimi zakrivamo in opravičujemo lastno nesposobnost, lenuharstvo, obtoževanje, privoščljivost, drobnjakarstvo, zavist, sram, hromeči občutek majhnosti, zaplankanosti, inkonsekventnosti, manjvrednosti, intelektualne siromašnosti, prosule, arhaične in ultimativno lažne samoveličine. Relikta časa, o katerem smo menili, da smo ga dosegli v veličastnem trenutku osamosvojitve, čeprav bi se trdo delo takrat šele moralo začeti.
Kdaj bomo Slovenci prenehali loviti lasten rep in si priznali, da za porazno stanje lastne države in družbe niso krivi Cerar, Pahor, Janša, EU, Bruselj, ZDA, New York, Wall Street, židje, banke, multinacionalke, iluminati, Bilderbergerji, begunci, komunisti, tranzicijska levica, desnica, kapitalizem, liberalizem, neoliberalizem, socializem, komunizem, ampak smo za lastno nesrečo in bedo, sploh ne tako minimalno, odgovrni sami?
Konec koncev družbo in svet tvorijo in krojijo posamezniki svobodnih misli, volje, izbire.
Jaz, ti, on.
In še; da nas pred to težko nalogo samorefleksije in predvsem postopne smorealizacije, ki ji ne moremo in ne smemo ubežati, ne bodo rešili lažni salonski revolucionarji. Takšni, ki o vstaji bobnajo, vse dokler pada po drugih. In ki prevračajo zgolj zaradi prevarata samega, saj za konkretne alternative nimajo ne želodca ne možganov.
Takšni, ki pozivajo k prevratu, vendar v življenju niso izkusili niti sekunde gorja. Takšni fanatiki morda, kot je bil Adolf Hitler, ki so ga na začetku sestavka opisani fanatični občutki revolucionarne ekstaze preplavljali na münchenskem zborovanju, dan po nemški napovedi vojne Rusiji.
Seveda je, kljub splošnemu vtisu, popolnoma irelevantno, ali ti dežurni in nepoklicani, a vsekakor samooklicani revolucionarji prihajajo z levega ali desnega političnega pola. Ključno je, da so agresivni, arogantni, egoistični in predvsem strahopetni slabiči. Zato je njihove pozive v prvi vrsti treba razumeti kot svojevrstno obliko samopašne nečimrnosti.
Ne, revolucija prav gotovo ne, ampak vseeno in morda, samo morda, smo s tem slovenskim podjetjem enkratnega, a nič manj epohalno zašuštranega potenciala pristali tako nizko, da nas pred samouničenjem resnično reši samo še, bognedaj, blasfemično neoliberalno prestrukturiranje in usločevanje.
Je, ironično, morda čas, da telegrafiramo »SOS, Goldman Sachs« in relativno mirno preplujemo ožino reakcionarne Scile in prevratniške Karibde?
