Slovenke živijo predolgo

Ljudje v tej deželi smo razpeti med dve državljanski dolžnosti: živeti večno ali čim prej umreti za Slovenijo.

Objavljeno
22. marec 2018 12.12
Jela Krečič
Jela Krečič

Ob odstopu premiera Mira Cerarja so se hočeš nočeš pojavile ocene njegove vladavine, pri tem pa tudi splošna ocena stanja v slovenski družbi. Na oddaji Tarča so pred dobrim tednom izpostavljali predvsem nevzdržnost našega zdravstvenega sistema, ki da je tik pred kolapsom. Eden od problemov je namreč ta, da se je življenjska doba Slovencev podaljšala, obstoječe število zaposlenih v zdravstvu in zdravstvena infrastruktura pa nekako ne dohajata povečanega povpraševanja po teh storitvah.

Sklep, ki ga seveda ni nihče izrekel, a se ponuja kar sam od sebe, je: Slovenci živijo predolgo in s svojim podaljšanim bivanjem zajedajo pokojninsko blagajno in obremenjujejo zdravstveni sistem. Naivni gledalec je moral tako podvomiti tudi o tezi o neučinkovitem zdravstvu pri nas, saj očitno vsi ti starčki ne bi tako dolgo vztrajali z nami, če jih ne bi medicinska stroka učinkovito zdravila.

Ob teh podatkih se mora človek vprašati tudi, zakaj državne javne institucije vlagajo toliko napora v to, da bi svoje prebivalstvo prepričale v blagodejnost zdravega načina življenja, tj. v redno telovadbo, uživanje sadja in zelenjave, po drugi strani pa v ogibanje vseh pregreh: od sladkorja in tobaka do alkohola.

V trenutku, ko se podatek o podaljšani življenjski dobi pojavi skupaj s pritoževanjem o obremenjenosti zdravstvenega sistema ali pokojninske blagajne, se ne moremo izogniti podmeni, da predolga življenjska doba spodjeda našo Slovenijo. In tako lahko napredujemo k sklepu, da bi morala država vse napore vložiti v propagiranje slabih razvad, morda celo s kakšnim državnim odlikovanjem za ljudi, ki vsak dan uživajo hitro hrano ali si vsaj vse obroke pripravljajo na svinjski masti.

Kadilcem, ki si življenje skrajšajo za vsaj deset let, pa bi sploh morali postaviti spomenik finančne konsolidacije ali kaj podobnega. Verjetno bi kakšen pametnjakovič pri tem pripomnil, da kadilec z vsemi svojimi zdravstvenimi težavami pred smrtjo toliko bolj bremeni zdravstvo, a ta očitek velja samo ob predpostavki, da večina starih ljudi, ki je celo življenje živela zgledno, na koncu tega zdravega življenja samo še dostojno izdihne v spanju.

V vsakem primeru se zdi, da neka funkcija države (poskrbeti za sijajno življenje svojih državljanov) trči ob hladna dejstva našega finančnega stanja in vzdržnost proračuna, tako da je prebivalec naše dežele zdaj razpet med dve nasprotujoči si državljanski dolžnosti: živeti večno ali čim prej umreti za Slovenijo.

Morbidna logika sklepanja o dolgi življenjski dobi pogosto dobi še mračnejši zasuk. Če namreč Slovenci živijo predolgo, pa to še toliko bolj velja za ženske. Kar nekaj klenih mož je v zadnjem času opozorilo, da v Sloveniji ženske živijo dlje in iz njihovega pisanja je razvidno, da jim to dejstvo nikakor ni povšeči. Kot da ni dovolj, da si drznejo preživeti svoje može, potem te brezobzirne ženščure še toliko let dlje najedajo pokojninsko blagajno in zdravstveni sistem. Če se pri nas v povprečju moški nadvse uvidevno poslovi od sveta, preden dočaka 80 let, pa si upa povprečna ženska še kakšna štiri leta za tem najedati socialno državo.

Ni fer, skratka, da je mati narava (še ena nemarna mrha!) nežnejšemu spolu namenila daljšo življenjsko dobo. Narava moškim večjo moč in pamet zaračuna s skrajšanim življenjem, je tvitnil eden šovinističnih mračnjakov pri nas. Če združimo ugotovitve o vse daljšem življenju Slovencev z mizoginimi pripombami na račun ženskega izsesavanja (moških in proračuna), se nov sklep spet ponuja kot na dlani. Ne živijo predolgo kar vsi Slovenci, ampak le Slovenke.

A prav gotovo, če za hip opustimo ironični slog, bi lahko vsa ta dejstva brali tudi drugače: cena, ki jo ženske plačajo za svoje podaljšano življenje, je kar velika. Ne samo da kljub svojim biološkim omejitvam ali zadolžitvam (rojevanju otrok, vsakomesečni in pri mnogih izjemno boleči menstruaciji, težavam menopavze) delajo toliko in prav tako dobro kot moški, tudi glavnina »nevidnega« in seveda neplačanega dela je še vedno na plečih ženske, pa naj gre za gospodinjstvo, vzgojo otrok ali skrb za opešane ali kako drugače načete svojce.

A morda smo za nevidnost vseh dimenzij ženskega spola krive same, vsaj kolikor nekatere teme, povezane z žensko fizionomijo in pripisano spolno vlogo, ostajajo tabu. In ko smo že pri ženskih tlakah, lahko mimogrede opozorimo, da nosečnost ni za vsako žensko najlepše obdobje v njenem življenju, kot ni za vsako žensko porod najlepši trenutek njenega bivanja Zemlji, pa tudi vzgoja otrok ni za vse ženske edini smisel življenja, če o gospodinjenju in skrbi za betežne bližnje niti ne govorimo.

Že menstruacija in menopavza sta razloga, da bi lahko ženske za njihove uspehe in napore – v kariernem in družinskem življenju – bolj nagrajevali in jim zato, ker v glavnem molče (že tisočletja) prenašajo vse muke lastnega telesa, dali tudi priznanje v obliki enakovrednih plač in pokojnin, če ne tudi v obliki osnovne spoštljivosti. Ne pa da bodo po vsem, kar dajo skozi kot ženske, na koncu morale imeti še občutek krivde, ker so lahko živele štiri leta več in še to (skoraj tretjina je takšnih) z velikim tveganjem revščine. Malce daljša življenjska doba z zadnjimi leti življenja v mizeriji – res, sijajen dosežek ženskega boja!