Tiskane izdaje
Si predstavljate jaslice, v katerih so žirafa, severni medved in tarantela? Marija je oblečena v žametno roza trenirko z bleščicami, Jožef pa ima oprijete in na pravih mestih raztrgane kavbojke in poudarjene bicepse. Približno to se dogaja tudi s prenosom joge na Zahod, le zakaj bi delali izjeme? Če nam je miroljubni Jezusov nauk uspelo simbolično zvesti na kos prašičje noge v košari, pokriti z belim prtičkom, in pobarvana jajca, smo sposobni še marsičesa. Najmanj kar je, ukrasti jogo Indiji.
Blogerka Moonlitmoth iz Kanade je na socialnih omrežjih povzročila pravi val navdušenja in tudi začudenja, ko je zapisala, da je prenehala učiti jogo zaradi svoje politične in duhovne odgovornosti. Ta kulturni relativizem pač. Iztrgati nekaj iz konteksta, to stlačiti v močno oprijete pajkice, se zraven predstavljati kot duhoven, napreden (tudi seksi, da ne bo pomote) in to prodajati ovenčano z vzhodnjaškim kičem. Če povzamem na kratko, del inštruktorjev joge je tudi takšnih, ki poleg tega Indijce še vedno gledajo tako, da bi se z njimi rokovali le z uporabo dezinfekcijskega robčka.
Pustimo ob strani, da blogerka o jogi piše na način, ki nakazuje, da se je je učila na tečaju sumljive kakovosti. Če bi sledila tradiciji joge in bi imela učitelja iz veje jogijskega nasledstva, kot se to že tisočletja počne v Indiji, bi jo okolje preprosto označilo, da je v sekti. Potem bi se najbrž spraševala, ali je joga kolonizirala njo ali je ona kolonizirala jogo.
Ko katerakoli praksa, ki vključuje duhovnost, postane popularna, se z njo zelo verjetno zgodi točno to, kar se je zgodilo s krščanstvom. Ni nam treba daleč, da bi to razumeli. Za večino je obisk Cerkve redka duhovna rekreacija, kakor je za večino joga občasna telesna rekreacija. Čeprav je joga namenjena notranji preobrazbi, je nekakšna prametafizika in pramedicina − cela znanost skratka.
Katoliški duhovnik iz Indije, oče James Manjackal, trdi, da je joga popolnoma nezdružljiva s Kristusovim naukom. Z jogo vam sile teme dihajo za ovratnik in podobno, pravi. Jogijski mojster Paramhansa Jogananda, eden prvih, ki je jogo populariziral na Zahodu, je Kristusovemu nauku posvetil cele knjige, med bistvom joge in njegovimi besedami je videl enost in harmonijo. Oba sta Indijca, ki sta v Indiji tudi odraščala, pa je njuno mnenje tako o jogi kot o Kristusu diametralno nasprotno. Mimogrede, lani sta bila dva Hrvata deležna jogijskega naziva mahamandaleshwar, ki je v izključni domeni Indije, in sta prva Evropejca v tisočletni tradiciji, ki sta prejela ta naziv. V bližini je bilo kakšnih 140 milijonov Indijcev, ki očitno niso imeli nič proti.
Za jogo ni pomembno, ali ste kristjan, musliman, sikh, bel, črn, moški, ženska, otrok ali celo žival. Šteje to, ali ste zmožni slediti etiki do sebe in drugih. To je težko razumeti in doseči, zato se pač usmerjamo v to, kar zmoremo in razumemo. Recimo v sproščanje in stojo na glavi, to še gre.
Sicer pa se obetajo drugi časi, indijski predsednik Nerandra Modi je ustanovil ministrstvo za jogo. Najbrž bodo nad izvajanjem joge v vsaki učilnici, od Agre do Montreala in Spodnjega Mokronoga, težko bedeli. Si bodo pa za to prizadevali. Pri poučevanju joge gre tudi za milijarde in kakšna bi prišla prav tudi v Indiji. Sicer pa je njihovo stališče dovolj jasno izoblikovano: joga je darilo Zahodu. Tu se kaže naša največja težava, daril večinoma ne cenimo, če jih ne plačamo, in to zelo drago.
Kar je splošna težava človeške pritlehnosti, in ne joge.
Jogijski mojster nam je povedal zgodbo. Boga Šivo, ki je kralj jogijev, je žena Parvati neutrudno prosila, naj se vendar prikaže predanemu jogiju, ki živi v popolni askezi ob ognju v vseh letnih časih, brez vsega. Vemo, kako je, prej ali slej je treba ženi ustreči. Tudi če si bog. In kaj je jogij rekel Šivi, ki ga vprašal, ali ima kakšno željo? »Ne moti me, ker te nisem klical.«
Sumim, da si približno nekaj takega mojstri joge mislijo tudi o nas. Z nasmehom seveda in darilom, za tiste, ki ga želijo sprejeti.
