Tiskane izdaje
Če zapisane besede ni, te nihče ne more držati zanjo. »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.« »Vsakdo ima pravico zapustiti katerokoli državo, vključno s svojo lastno, in se vrniti v svojo državo.«
To je zapisano v prvem in trinajstem členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Tega v Sloveniji skoraj nihče ne ve. Vsi upamo, da se bo eksodus, ki smo mu priča zadnji mesec, izognil naši državi in da se bodo sence nesreče v svojo obljubljeno deželo napotile mimo nas.
Mi sploh več ne vidimo, mi le opazujemo. Pešci, ki se na televizijskem zaslonu od nekod daleč zlivajo proti severu Evrope, so za nas ravno toliko resnični kot liki v filmu, ki se predvaja na nekem drugem kanalu.
Sodobna Evropa, ki je nastala tudi iz klica »Svoboda, enakost, bratstvo«, ima zeleno mreno. Tudi jaz jo imam. Že dva tedna odlašam s pisanjem tega prispevka. Odrivam resnico. A se vedno znova vame vrne prizor: po progi, v mrazu, brez vsega odhajajo v neznano moja starejša hči z dojenčico in moja mlajša hči, ki ji pomaga. In za njimi hodita še dekletci, osnovnošolki, s katerima sem živel zadnjih pet let.
Vse bi naredil na tem svetu, da se ta prizor nikoli ne bi uresničil. In nič še nisem naredil, ker se ta prizor v resnici dogaja, moja hči in dojenčica in druga hči in osnovnošolki v resnici prihajajo proti meni, le druge obraze imajo.
Ljudje, ki bežijo pred vojno, niso iste vrste begunci kot ekonomski migranti, s katerimi skupaj hodijo v svojo namišljeno ali narisano srečo. Ne, niso. Imajo pa nekaj skupnega. Nimajo doma. Iztrgali so svoje korenine in odšli nekam drugam, da bi se na novo posejali. Eni bi radi preživeli, drugi bolj dostojno zaživeli.
Tisoč odtenkov nesreče.
Spomnim se otroštva, ko je oče vsako nedeljo domov na kosilo pripeljal neznance, južnjake, ki so v Slovenijo prišli za delom in jih je oče nebogljene našel na praznih ljubljanskih ulicah, tam nekje okoli železniške postaje. Z materjo sta jih nahranila, kdo se je še umil, dobil fičnik v žep in odšel.
Evropa, če se ne bo zgodil čudež, bo v nekaj mesecih postala velikansko koncentracijsko taborišče. Prihaja zima. Morda Evropa od druge vojne ni bila na taki preizkušnji. Ne bo jih zmogla rešiti tako, da bo nesrečnike naseljevala po garažnih hišah velikih mest. Gledalci poročil kmalu ne bodo imeli več kje parkirati. Mnogo Evrope je nastalo bogate zato, ker je stara dama vladala dobršnemu delu sveta tam daleč in se gradila z nagrabljenim, ukradenim, naropanim, pretkano pridobljenim, zavojevanim.
Evropa žal ne plačuje zgolj svojih grehov, pač pa tudi to, da se je tako zlahka pustila speljati v spopade v daljnih deželah, kjer nima kaj iskati. Ameriška deklaracija o neodvisnosti je bila zametek ustave, ki se bere kot biblija − žal je pristala v rokah ljudi, ki si je ne zaslužijo.
Obljubljena dežela je svobodo obljubljala za ves svet, a je le iskala nove trge in surovine za peščico, ki obvladuje ta isti svet. Morda je zdaj prišel čas plačila?
Ne vem. Morda.
Za tiste, ki prihajajo z upanjem v mraz Evrope, to ni pomembno. Upajo na boljše življenje, a se po kakšnem slabem scenariju utegne zgoditi, da ne bodo imeli ne strehe nad glavo in ne hrane za v usta. Vsi govorimo o Evropi, ki je klonila pred Ameriko, in Evropi, ki zdaj ne ve, kaj bi s tujci, s katerimi se polni.
Morda je zdaj čas, da nehamo barantati z besedo Evropa in se spomnimo, da smo Evropejci, posamezniki. Da smo ljudje z dela sveta, ki je bil in bo pomemben gradnik civilizacije. Ne države, posamezniki − če bomo hoteli, bomo lahko kaj postorili v tragediji, ki nam zvoni na vrata.
Ne morem si predstavljati, da bi moji najbližji, na begu, živeli v šotorišču ali v garažni hiši. Tudi zato − a ne samo zato − pravim. Sobe ne oddam. Sobo dam. In hrano. Beguncu. Političnemu ali ekonomskemu, ni pomembno.
Ne zato, ker sem, tako ali drugače, prebivalec celine, kjer se je v tisočletjih poleg dobrega, ki je šlo v svet, kuhalo tudi zlo, ki je svet uničevalo in ga pripeljalo do dne, v katerem vsi skupaj smo.
Sobe ne oddam. Sobo dam. In hrano. Beguncu. Zato, ker noben človek ne bi smel biti brez doma. In ker mora vsak človek dobiti priložnost, da vsaj enkrat v življenju naredi nekaj dostojnega.
