Tiskane izdaje
Kaj se da narediti z lepo nedeljo? Spati in nadoknaditi ves deficit minulega tedna ali je škoda zapraviti dan? Preden si človek odgovori na to težko vprašanje, nekdo že ve odgovor. Pes se nič ne sprašuje, čeprav v spanju včasih stoka; mogoče ga preganja srna, ki ga je izvohala v gaju ob vodi, in čeprav s svojimi dolgimi hrtovskimi kraki beži kot veter, ga njena topla sapa dohaja … Ampak nadležne sanje prežene sonce. Po obrednem zehanju se odpravi na hiter obhod bližnje okolice, potem pa pred vrati čaka, da gremo ven. V svet. Pogledat, kaj je danes novega.
Kaj neki bi se lahko zgodilo od včeraj opoldne? Oh, vse. Včerajšnja pot danes ni več ista. Po njej so hodili ljudje, ki so se pogovarjali o nečem drugem kot dan prej. Starejši par med živahno hojo večinoma molči, le tu in tam se ustavita, zajameta sapo, se razgledata, pozdravita in odideta naprej. Mamica z vozičkom, sosed z veliko leskovo gorjačo namesto pohodniške palice, novi sprehajalci s psičko, ki je prvič tukaj.
Za ves časopis novih sporočil, ki jih je treba prevohati in nanje odgovoriti. Ob poti se je osulo še zadnje zlato listje brez. Šipek mora še nekajkrat premrzniti, da bodo plodovi mehki in bolj sladki kot trpki. Velika čreda ovac in koz je z gmajne odšla v svoje zimske staje in za seboj pustila kupčke bobkov in napol zmrznjenih pogač. Islandci, ki so se morali greti brez drv, ker na ledenikih in vulkanih ni gozda, so kurili suhe ovčje iztrebke. Danes se grejejo s termalno vodo.
Nekoč smo na Hvaru srečali starejšega nemškega slikarja. Redno je prihajal, ostajal po mesec in več, ampak nikoli ni šel v vodo. Zakaj bi človek hodil na morje, če ga tista kristalno čista, zeleno modra, zibajoča se slana pot, ki vodi vse do oceana, ne privlači? Zato, je bil jedrnat odgovor, ker hodim. Vse dneve in večere je vandral po skalnatih strminah, se potikal med divje rastočim rožmarinom, ki je na jesen s svojimi cvetovi začel kazati nebu, kakšna je sinjina, in z glasno sapo pred seboj podil svoje misli.
