Tiskane izdaje
Z avstrijskimi predsedniškimi volitvami in italijanskim referendumom o ustavnih spremembah je zadnja nedelja prinesla resne preizkušnje za skupno evropsko valuto in Evropsko unijo nasploh, a tudi za Slovenijo, ki meji na obe državi. Po južnih mejah, ki so problematične že vse od jugoslovanskih vojn ter še bolj po zadnjih geostrateških zapletih in begunski krizi, sta zdaj na udaru še severna in zahodna. Italija je že zdrsnila v vladno krizo, Avstrija pa se je svoji izognila za las, a nacionalistična svobodnjaška stranka, iz katere izhaja nesojeni predsedniški kandidat Norbert Hofer, ostaja močan dejavnik političnega razkola.
Dobra novica je vsaj začetno soglasje številnih ekonomistov ter politikov, pa tudi finančnih trgov, da italijanske politične težave ne pomenijo avtomatično evrske krize. Evropski in celo italijanski borzni indeksi so po propadu referenduma o ustavnih spremembah celo narasli, kar kaže vsaj delno soglasje z volivci, da ministrski predsednik Matteo Renzi ni bil alfa in omega reform za boljše delovanje države. Nekatere pomembne je uvedel in z njimi v letošnjem letu dosegel (nizko) gospodarsko rast, a Italija še vedno proizvaja za petino manj kot leta 2000, medtem ko je nemška proizvodnja v tem času narasla za četrtino in celo vsa evropska za dvajset odstotkov, kljub krizi.
Brezposelnost med mladimi ostaja visoka, pa čeprav se ta znižuje celo v Grčiji, povečuje se tudi že tako visoki javni dolg. Morda bi bil Renzi uspešnejši, če bi se mu posrečilo posodobiti politični sistem, a so se številni državljani očitno bali, da bi s tem le pridobil več oblasti in ne nujno za reforme. Levosredinski politik je v zadnjih mesecih ostro napadal nemški »varčevalni diktat«, a če bi bilo mogoče z dolgovi kupovati razvoj, njegova visokozadolžena država danes ne bi imela velikih težav. Tudi po Renziju je tržna učinkovitost italijanskega trga delovne sile na lestvici Svetovnega gospodarskega foruma še vedno le na 126. mestu od sto štiridesetih, banke ostajajo obremenjene z gigantskimi slabimi dolgovi.
Če so Italijani Renzija res kaznovali tudi zato, ker dosedanje reforme niso bile dovolj obsežne, pa tudi slovenska severna soseda Avstrija ni več svetilnik dobrega gospodarjenja, kar je dolgo bila. To pomaga k veliki politični moči »liberalnih nacionalistov« FPÖ tudi po predsedniškem porazu njihovega kandidata, zato v stranki Heinz-Christiana Stracheja že napovedujejo prelom na prihodnjih parlamentarnih volitvah jeseni 2018.
Avstrija je posebni primer zaradi svoje zgodovine, ki ostaja močan dejavnik, a je to tudi gospodarstvo, ki raste le počasi, bančni sistem pa si še ni prav opomogel po finančni krizi, ki ga je zaradi preveč velikopoteznih poslov v Vzhodni in Južni Evropi potisnila na kolena. V teh letih se je močno zadolžila tudi država, ki je sicer še vedno precej manj zadolžena od italijanske, a pri Mednarodnem denarnem skladu tudi Avstrijo opozarjajo pred korenitim zmanjšanjem finančnega manevrskega prostora. Pri OECD naši severni sosedi očitajo še prenizko produktivnost v sektorju storitev in s tem nižjo konkurenčnost. Tudi brezposelnost, pa čeprav še vedno zelo nizka, se v zadnjem času povečuje.
Slovenski sosedi Italija in Avstrija, pa čeprav med najbogatejšimi tega sveta, dokazujeta, kako pomembni so ekonomski trendi, pa tudi, da zanje ni mogoče v nedogled kriviti drugih. Slovenija je lahko, pa čeprav v skupni blaginji še vedno na nekoliko nižji ravni, ta čas bolj zadovoljna sama s seboj, saj je v tretjem četrtletju letošnjega leta obveljala za eno najhitreje rastočih držav EU, zmanjšujeta pa se tudi brezposelnost in javni dolg. A mora poskrbeti, da se bo tako tudi nadaljevalo. Gospodarski razvoj ni vse, brez njega pa začnejo državljani kmalu dvomiti o še marsičem drugem.
