Tiskane izdaje
To, da se je skupina zavrtih ljudi, ki se združujejo pod imenom Zveza slovenskih domoljubov, odločila zažgati knjigo o Milanu Kučanu pred njegovim domom, je vsega obžalovanja vreden dogodek. Ni pa samo to.
Če si pri svojem sramotnem dejanju omejen v vseh pogledih, te iz tira vrže tudi najmanjša stvar, ki je v svoji zaslepljenosti in ihti nisi pričakoval niti v najbolj norih sanjah. Da boš namreč ti, ki iz dna duše sovražiš Milana Kučana, naposled pred njegovim domom popil čaj z njegovo ženo Štefko. Torej namesto, da bi tisti dragoceni sobotni družinski čas namenil svoji ženi, otrokom, staršem in drugim bližnjim, si na vrtu osovraženega totalitarnega komunističnega voditelja v Murglah klepetal in pil čaj, ki ga je v svoji rdeči trdnjavi skuhala življenjska spremljevalka Milana Kučana, ki seveda pooseblja vse to, kar pooseblja njen mož.
In ne samo to. Vse to so zabeležili tudi vsi nacionalni mediji, tako da se je po državi v trenutku razširil glas, kako so se vendarle v prijetnem sobotnem opoldnevu srečali izraziti in nikoli spravljeni ideološki nasprotniki. Proti hordi pobesnelih je ženica v črnem prinesla vrč s čajem in pladenj s kozarci. Na dvorišču trdnjave sil kontinuitete se je zgodila simbolična sprava slovenskega naroda. Zgodila se je celo brez prisotnosti glavnega akterja, ki je po omenjenih domoljubih kriv, da nam je šla država v maloro. Morda je res vse skupaj propadlo, toda od te sobote naprej ne bo nikoli več tako, kot je bilo.
Ogenj sovraštva ni mogel docela uničiti knjižnega dela. Ob veliki spravi slovenskega naroda je zatajila celo fizika. Ne bi šel tako daleč, da bi temu dogodku pripisal nadnaravnost, vsekakor pa bi lahko obrvi privzdignili tudi strokovnjaki za paranormalno. Gospa Štefka Kučan, ta prijetna in topla ženska - naj se pohvalim, da je moja rojakinja s Koroške - je verjetno opravila še zadnje veliko dejanje, ki ji ga ni uspelo storiti v obdobju, ko je bila prva dama Slovenije.
Političnih nasprotnikov njenega moža, ki svoje korenine vlečejo še iz druge svetovne vojne, ko se je slovenski narod v boju za svobodo ideološko razselil na dva bregova krvave reke, ni razorožila z nobeno transparentno politično akcijo ali ilegalnim projektom, ki bi zahteval takšne in drugačne žrtve.
Preprosto je prek praga svojega doma prinesla vrč s toplim napitkom, da bi pregnala zlovešči mraz v srcih zažigalcev knjige o Milanu Kučanu. Ta ni hotela zagoreti, ker se je plamen proti vsem zakonom fizike preselil v njihova hladna srca, da jih ogreje in da jim povrne možnost čutiti in ljubiti. Kajti blizu je bil Božič. Dan, ko praznujemo rojstvo našega gospoda Jezusa Kristusa, glasnika temeljnih človeških in družinskih vrednot.
Političnim analitikom, sociologom, zgodovinarjem, strokovnjakom za paranormalno in še komu prepuščam razpravo o tem, koga bi bilo pravično razglasiti za glasnika sprave slovenskega naroda. Ali naj sobota, 19. decembra 2015 dobi posebno mesto v slovenski zgodovini? Mar je zgolj naključje, da se je vse to zgodilo teden dni pred praznovanjem dneva samostojnosti in državnosti, 25 let potem, ko smo razglasili izide plebiscita o samostojnosti Slovenije? Vsem zgoraj naštetim prepuščam tudi sodbo o tem, v kolikšni meri je za vse to kriv ali pa morebiti celo zaslužen Milan Kučan.
