Tiskane izdaje
To nas spomni na Goethejevega Fausta, ki se je pritoževal, da »neumneži nikoli ne dojamejo, kako je sreča povezana z nadarjenostjo«.
Sreča je lahko veliki dobrotnik, pa tudi vzrok za katastrofe. Če se prav spomnim, je nek zlobni bog ali boginja svoje človeške žrtve uničila s tem, da jim je dala srečo.
Sreča pripelje do nadutosti, ta pa do pogube.
Vzemimo za primer Benjamina Netanjahuja. Politik, ki ima zelo veliko srečo. Vsaj do zdaj jo je imel.
Njegovi predhodniki so se soočali z enotno fronto arabskih držav, ki so bile odločene, da uničijo Izrael oziroma vsaj pomagajo Palestincem, da si priborijo svobodo in samostojnost.
Leta 1948 so na dan prenehanja britanskega vladanja in ustanovitve države Izrael vse vojske sosednjih arabskih držav vkorakale v Palestino. Leta 1967 je trojica od teh držav to ponovila, a so bile posledice za njih katastrofalne. Leta 1973 sta dve od njih napadli iz severa in juga ter bili po hudih bojih pregnani.
Že od nekdaj velja aksiom, da bodo ob prvi priložnosti te vojske ponovno napadle Izrael. Hočejo nas prisiliti k umiku z ozemelj, ki smo jih okupirali leta 1967 in pomagati palestinskim bratom, da končno vzpostavijo svojo lastno nacionalno državo.
Pa si oglejmo zdajšnje stanje. Niti najmanjše arabske nevarnosti za Izrael ni ostalo. Arabci v soseščini so popolnoma zaposleni s pobijanjem drug drugega.
Sirija, domovina arabskega nacionalizma, je bila najbolj odločena nasprotnica Izraela. Njena vojska je veljala za najbolj učinkovito arabsko silo. Kaj je od tega ostalo?
Nekega dne mi je prijatelj obupano rekel, da naj mu razložim, kdo se bori proti komu v Siriji. Omenil sem mu vojsko predsednika Bašarja al Asada, različne islamske milice, ki se borijo proti Asadu in druga proti drugi. Islamski kalifat (Daesh) se bori proti vsem naštetim in proti kurdskim silam. Iran in Hezbolah podpirata Asada proti ZDA, toda tudi pomagata ZDA v boju proti Daeshu. Turčija podpira Daesh, a tudi pomaga ZDA, ki sicer z Rusijo sodeluje v boju Daeshu, toda slednja se bori tudi proti sirskim Kurdom, ki jih podpirajo ZDA...
Po petih minutah se je prijatelj vdal. »Preveč zapleteno zame,« je rekel.
Izraelski generali in politiki so to ves čas opazovali in poskušali skriti svoje veselje ter se pretvarjali, da so zgroženi nad grozljivimi slikami zločinov in groze, ki so prihajale iz Alepa, ki je bil nekoč središče arabske kulture in trgovine (in je bila v njem tudi zelo spoštovana, starodavna judovska skupnost).
Netanjahu ni k takšnemu stanju prispeval ničesar, a je eden glavnih dobitnikov. Iz Sirije še dolgo, dolgo ne bo nikakršne grožnje za Izrael. Medtem bomo pogoltnili Golansko planoto, ki smo jo osvojili in pripojili po letu 1967.
Saudska Arabija se ima za srce islamskega sveta, ker nadzoruje dve najbolj sveti mesti, Meko in Medino. Saudijci financirajo fanatične sunitske celice po vsem svetu, njihovi imami pa so med najbolj ekstremnimi pri pozivih k odstranitvi neverne spake Izrael.
Toda Saudska Arabija je trenutno povsem zaposlena z bojem proti svojemu glavnemu tekmecu v islamskem svetu, Iranu. Brutalna vojna v Jemnu je del tega, zato potrebuje kolikor se le da veliko zaveznikov. In kdo je med njimi? Glej no glej, prekleti in neverni Izrael.
Saudski princi (ki jih je dobesedno na tisoče) skoraj javno flirtajo z »judovsko državo«. Kamor gre Saudska Arabija, gredo tudi vse ostale zalivske države: Kuvajt, Bahrain, Katar, Dubaj in tako dalje. Vse so polne denarja in vse diskretno sodelujejo z Izraelom.
Saudski imami so odredili, da so Judje manjša nevarnost za islam kakor pa heretični vladarji Irana, šiiti. Zato je povsem sprejemljivo sodelovanje z Izraelom proti Iranu.
Kar je dobro in primerno za Saudsko Arabijo, je še boljše za Egipt, največjo in najbolj številčno arabsko državo. Proti Egiptu smo bili številne vojne. Sam sem bil vojak v prvi med njimi in se spominjam, da sem nekoč povsem sam prečkal veliko polje, ki je bilo povsem prekrito s trupli Egipčanov.
Približno 30 let nazaj je Izrael z Egiptom podpisal mirovno pogodbo, a so bili odnosi med njima še naprej hladni, skoraj zamrznjeni. Egiptovsko ljudstvo čuti močno odgovornost za svoje uboge sorodnike Palestince in jim ni všeč kar dela z njimi Izrael.
Vendar pa se zdaj led med vladama tali. Že res, da se egiptovska judoistka v Riu ni hotela rokovati z izraelskim zmagovalcem in da je egiptovski zunanji minister po obisku Izraela izrekel nekaj neprimernih besed, toda v zakulisju so odnosi tesni in postajajo v nameri po zadušitvi Hamasa na območju Gaze, ki ga podpira Iran in ostali Palestinci, še tesnejši.
Netanjahu za vse to ni naredil absolutno ničesar. Toda vse se je zgodilo pod njegovim budnim očesom. Sreča, čista sreča.
Tudi na področju gospodarstva ima Netanjahu srečo. Prodaja izraelskih izdelkov in storitev narašča v Aziji, kar nadomešča rahel upad v Evropi in ZDA. BDS je komajda imel kakšen učinek na gospodarstvo.
(Obširna BDS kampanja bi bila veliko bolj uspešna, če bi se osredotočila na bojkot izdelkov iz območja naselbin. Izraelska mirovna organizacija Guš Šalom, ki ji pripadam, je pričela s tovrstnim bojkotom pred skoraj dvajsetimi leti. Jasno je izrazila namero, da loči državljane Izraela od naselbin ter izolira naseljence. BDS pa ima nasprotni učinek ter s tem krepi Netanjahuja in desnico.)
Izraelska gospodarska uspešnost ima zelo velik vpliv na razpoloženje v državi. Večina ljudi, ki kritizirajo Netanjahujevo politiko, živi udobno. Ljudje, ki živijo udobno, pa ne delajo revolucij. Svojo jezo ventilirajo v zasebnih pogovorih s prijatelji ali pa na družabnih omrežjih. Nekateri pišejo članke za »Haaretz«. Hvala bogu za Haaretz.
Vendar pa ne postavljajo barikad.
Trenutno ni učinkovite opozicije proti Netanjahuju. Voditelji laburistov, ki so nasledniki Ben-Guriona in Rabina, so popolnoma brez moči in ni videti, da bi jih lahko kdo nadomestil. Meretz je prijeten majhen otok, ki je zadovoljen, da ga pustijo pri miru. Arabske stranke pa so, na svoje lastno zadovoljstvo, izven dosega.
Na desetine mirovnih organizacij in organizacij za človekove pravice opravlja čudovito delo pri boju proti okupaciji, pomoči Palestincem ter branjenju demokracije na več načinov, včasih tudi z velikim tveganjem za njih same. Skoraj vsak teden se pojavi na sceni nova organizacija, ki razobesi zastavo in pozove privržence, da se ji pridružijo.
Izrael je lahko ponosen na te mlade idealiste, vendar pa ti nimajo političnih ambicij in zato nimajo niti najmanjšega vpliva na izraelsko vodstvo, ki sprejema odločitve.
Kneset je v tako žalostnem stanju, da se mu osebno izogibam. Kot njegov nekdanji član sem vabljen na številne slavnostne seje, vendar pa nikoli ne sprejmem povabila. Nočem od blizu gledati vseh desničarskih infantilnih politikov, ki svoj čas (in davkoplačevalski denar) porabljajo za vlaganje absurdnih zakonskih predlogov, kot je na primer »zaščita zastave«. Predsedniku države prepoveduje sodelovanje na javnih prireditvah, kjer ni razobešena izraelska zastava. Lahko samo ugibamo, če takšen kneset sploh lahko opravlja resno delo.
Vse to ima za posledico, da so mnogi dobro misleči Izraelci opustili upanje na spreminjanje Izraela od znotraj in stavijo svoje upe na »pritisk od zunaj«. Upajo, da bo »svet« (ZDA, ZN, EU ali katera druga črkovna sestavljanka) »prisilil« Izrael, da spremeni smer.
Kako? S političnimi obsodbami, gospodarskimi sankcijami, znanstvenimi bojkoti in podobnim.
To je seveda zelo priročno upanje, ker nikogar v Izraelu ne sili storiti karkoli.
Pred mnogimi leti sem bil povabljen na Portugalsko na mednarodni forum o miru na Bližnjem vzhodu. Med povabljenci je bil tudi španski državnik Miguel Moratinos. V svojem govoru sem obtožil Evropsko unijo, da nas je zapustila v našem boju za izraelsko-palestinski mir, namesto da bi posredovala in prisilila izraelsko vlado, da spremeni usmeritev delovanja.
Namesto običajnih izgovorov, se je Moratinos obrnil k meni ter rekel nekaj v smislu: »Kakšna predrznost je to, da od Evrope zahtevate, da opravi vaše delo? Izraelci morajo spremeniti svojo vlado. Ne pritožujte se drugim glede svoje vlade. Pojdite in kaj storite!«
Moj odgovor je bil jezen, a v srcu sem se zavedal, da ima prav. Le zakaj bi bilo komurkoli mar? Le zakaj bi Barack Obama trošil svoj politični kapital, da bi rešil Izrael pred samim sabo, če mi sami tega ne počnemo? Le zakaj bi Evropa sprejela sankcije proti Izraelu in bila obtožena antisemitizma, ko pa ni v knesetu nikogar, ki bi organiziral pravo, aktivno opozicijo.
V nesmiselni volilni kampanji v ZDA oba kandidata (nekdo ju je poimenoval »norec in izprijenka«) tekmujeta kdo bo bolj laskal izraelski vladi. Donald Trump je celo zagrozil, da nas bo kmalu obiskal. (Če bi bil Američan, bi me bilo sram. Je to res najboljše kar lahko da nacija s 320 milijoni prebivalcev?)
Ker so stvari takšne kot so, je zelo nesmiselno staviti upe na »ameriški pritisk« ali pritisk od zunaj«. Nobenemu tujcu ni malo mar za (ne)srečnega Netanjahuja. Pravijo nam: »Izvolili ste ga, pa se ga še znebite.«
Vladimir Putin, ta skrajni cinik, ga je celo pripravljen obsipavati s komplimenti, samo da jezi zahodne kolege. Zakaj pa ne? Nobena težava mu ni opravljati poslov z ali brez Netanjahuja. Ničevo.
Zataknili smo se torej z Netanjahujem. Neki drug grški pregovor pravi, da »tisti, ki ga hočejo bogovi uničiti, ga najprej naredijo norega«. To je lahko razlaga za izraelsko okupacijo.
Razen seveda, če ne vznikne v Izraelu nova politična sila, ki bo spremenila politično usmeritev, kljub vsej sreči. Prav rad bi zvedel, katerega boga je potrebno za to nagovoriti.
***
Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.
Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
