Stilski izziv

Če bi za vsakič, ko sem v prejšnjem tednu slišala, kako postaven moški da je še čisto sveži grški financminister Janis Varufakis, dobila evro, bi brez velikega naprezanja lahko osebno poravnala slovenski javni dolg. Vse vem. Da je plečat, da ima prepoznavni mediteranski šarm, da nosi usnjen plašč, da se sicer ne oblači po protokolu, a smo mu to pripravljeni odpustiti, ker ga ta vihrava nonšalanca dela še bolj privlačnega. Vem tudi, da se liberalno mislečim slovenskim mamkam strašno dopade Luka Mesec (tudi usnjena jakna - naključje ali zarota?) in da Miha Kordiš s svojo baretko sicer izpade nekoliko pobalinsko, a je vseeno srčkan. Ko so na Hrvaškem izvolili prvo predsednico republike, Kolindo Grabar-Kitarović, sem najprej izvedela, da izgleda kot Miss Piggy. Salonarji Alenke Bratušek so bili videti preveč ceneni, salonarji Katarine Kresal so bili predragi, vsi smo vedeli, da ima Ljubica Jelušič brke.

Saj mogoče se motim, a zadnje čase se mi vse pogosteje vsiljuje misel, da se o vprašanjih mode, okusa in lepote v politiki pogovarjamo samo, kadar imamo opravka z ženskami ali levičarji. Z ljudmi, ki jih skratka ne kaže jemati preveč resno. Častna izjema seveda pripade Angeli Merkel, ki se je nekako uspela uveljaviti kot bitje brez spola.
Sliši se kot začetek vica, v resnici pa je zgolj uvod v še kar pereč politični problem. Samoumevnost tovrstnih izjavljanj, in dejstvo, da te samoumevnosti večinoma niti ne opazimo, namreč pričata o tem, kako globoko v nas tiči predsodek o tem, da so sicer vsi politiki enakopravni, pa vendar so nekateri enakopravnejši od drugih.

Naše kolektivno nezavedno očitno verjame, da se politiki delijo na dve kasti. Prvi so nekakšni politiki an sich, ki so jih ob rojstvu pomočili v državniško avro in jim zato njihove pozicije ne bo treba nikdar legitimirati. Tudi kadar govorijo neumnosti ali neženirano strežejo s skrajnimi izjavami se jih drži nekakšen oblak upravičene resnobnosti, ki se ga da očitno kupiti v kompletu s trodelno obleko s prhljajem in plešavostjo. Drugi pa so tisti, za katere je iz ne povsem jasnih ali razložljivih razlogov obveljalo, da so bodisi premladi, preveč skrajnih prepričanj ali pa napačnega spola in morajo zato vedno potrošiti dodatno količino truda in prizadevanj, da bi upravičili svojo prisotnost. Vse kar rečejo, očitno pa tudi vse, kar oblečejo in s čimer se ukvarjajo v svojem prostem času, vedno grozi, da bo uporabljeno proti njim.

Saj pravim, mogoče se motim. Pa vendar vem, da zgodovina uči, da je nasprotnika najlažje ošibiti s šikaniranjem. Najlažje mu je odvzeti pravico do javne samozavesti in suverenosti tako, da dokažemo, da ga ne gre jemati resno, saj vendar ni zares človek. Ženske pa zelo dobro vemo tudi to, da se šikaniranje včasih pojavlja v obliki komplimentov.