Tiskane izdaje
Vodni ekosistemi, ki so najbolj produktivni med vsemi ekosistemi, so tudi med najbolj ogroženimi na svetu. Samo od sebe se poraja vprašanje, zakaj je tako, ko pa so morja, oceani, reke in njihova mokrišča od nekdaj predstavljali hrbtenico človeških civilizacij in njihovega razvoja. Ljudje smo naravne danosti, ki so jih ti viri omogočali, izkoriščali in hkrati skrbeli za njihovo obnavljanje, da bi si omogočili boljše in varnejše življenje in dolgoročni napredek. Civilizacije, ki tega niso spoznale pravočasno, so relativno hitro tudi propadle in izginile.
Število sladkovodnih vrst se je v zadnjih 50 letih zmanjašlo za več kot 70 odstotkov. Foto: WWF
Od začetka kmetijstva in prvih civilizacij v Mezopotamiji med rekama Evfrat in Tigris ter z bogatim morjem Perzijskega zaliva na jugu, pa vse do današnjega centra sveta New Yorka, ki leži med rekama Hudson in East River ter na jugu meji z Atlantskim oceanom, so morja in reke tvorili temelj, na katerem je človeška vrsta rasla in po nekaj tisoč letih razvoja segla vse do lune in zvezd mogočnega vesolja.
Nekdanje civilizacije so vodne vire izjemno spoštovale in skrbele, da so jih ohranjale, saj so s tem omogočale tudi njihovo dolgoročno produktivnost. Še več, nekatere civilizacije so svoji morjem, jezerom in rekam povzdignile status do božanstva in ta božanstva so imela svoj interes in voljo, s katero so poskrbela, da so ljudje ohranili spoštovanje do teh naravnih virov, ter preprečila čezmerno izkoriščanje, saj bi v primeru »nespoštovanja« vedno sledila »kazen«. O njih so se pisale pesmi in odisejade, k njim se je molilo in njim se je zahvaljevalo za dobro letino.
Gradnja hidroelektrarne v Amazonskem gozdu. Foto: Zig Koch/WWF
V zadnji stotih letih se je vse spremenilo. Odkrili smo fosilna goriva in civilizacija je pohodila plin in odbrzela naprej brez gledanja v vzvratno ogledalo. Vse naravne dobrine in resursi so se monetizirali, dobili svojo ceno in svoje mesto na trgu. Ko je nenadoma šlo samo še za denar in hrabri novi svet, ki ga je treba pokoriti in izsesati, so hitro odpadle vse moralne omejitve in strahovi pred »kaznijo« bogov narave. Denar je postal nov bog, vse drugo le sredstva za njegovo poveličevanje in rast.
Kar je sledilo, bi lahko bil popolni scenarij katastrofe v holywoodskem high budget blockbusterju, kjer bi glavni negativec povzročil kemično onesnaževanje atmosfere in s tem ozonsko luknjo, industrijsko onesnaževanje z izpusti v morja in reke, preusmerjanje, kanaliziranje in zajezovanje rek za gradnjo hidroelektrarn, perverzno sekanje pragozdov, tako imenovanih pljuč sveta, izpuste milijonov avtomobilov ... Ko v enačbo dodamo še podnebne spremembe, ne preseneča več podatek, da je danes na robu preživetja kar 70 odstotkov sladkovodnih vrst, od rib do rakcev in mehkužcev pa vse do sesalcev, kot so vidre in bobri.
Tudi morjem se ne godi bolje. Čezmerni industrijski in nelegalni ribolov puščata za seboj prazna morja − 31 odstotkov svetovne ribje populacije je na robu preživetja (1), izpusti CO2 spreminjajo pH morij in s tem tudi temeljno kemično okolje, na katero je prilagojenih milijone vrst, nereciklirani odpadki, ki po naših rekah plavajo do morij so sicer razpadli na mikro delce, a teh mikrodelcev je toliko, da so iz njih nastali štirje »plastični otoki« v Pacifiku in Atlantiku. Nastali so na glavnih križiščih morskih tokov oziroma avtocest, ki jih uporabljajo tudi morske živali (tako imenovani Great Pacific garbage patch in North Atlantic garbage patch) in jih sproti seveda tudi zaužijejo. Ko z intenzivnim ribištvom te živali ulovimo, če prej ne poginejo od zadušitve ali zastrupitve, ti plastični mikrodelci pridejo nazaj do nas z odličnim tuninim zrezkom.
Galapaški morski lev s plastično vrečko okrog vratu. Foto: WWF
Zemljini ekosistemi so se razvijali milijone let. V tem času je nastala množica različnih in kompleksnih bioloških skupnosti, ki živijo v ravnovesju z okoljem, kar je svojčas počel tudi človek. A v antropocenu, kot se imenuje sedanja geološka doba, saj bodo plastični delci ostali tudi v kamninah in jih bodo nekoč izkopali in analizirali prihodnji rodovi geologov, ne nujno homo sapiensov, se je vse spremenilo. Če se ne obrnemo k trajnostnemu ribištvu, gozdarstvu, poljedelstvu, energetiki in prometu ter ne začnemo znova spoštovati potreb in pravic narave, se lahko kaj kmalu zgodi tudi apokaliptični konec tega holywoodskega blockbusterja, ki smo mu priča. Prve bodo izginile ribe, sledili pa jim bomo mi. Ribe se bodo verjetno vrnile, vprašanje pa je, ali se bomo mi.
***
Bojan Stojanović dela na varstvu rek v WWF Adria in ustanovitvi biosfernega območja Mura-Drava-Donava.
***
Eko blogi na Delo.si in v Zelenem Delu
Prišel je čas, ko ljudje zahtevajo več besede pri odločitvah, ko onesnaževanje ne gre kar tako mimo in ko je jasno, da podnebne spremembe že spreminjajo življenja vseh na planetu. Čas je torej za rešitve, za sodelovanje in za razvojni preobrat. Zato začenjamo z eko blogi, radi bi predstavili razmišljanja mlajših sodržavljanov, možnosti in rešitve, ki jih imajo, da bo kakovostnejše življenje dosegljivo za vse.
Eko blogi bodo na okoljski strani Dela.si objavljeni vsak četrtek ob 10. uri. Svoja videnja na raznolikih področjih bodo predstavljali:
Petra Draškovič Pelc, radovedna raziskovalka in ljubiteljica narave, fotografinja, popotnica, vodnica,
pa tudi doktorica biomedicinskih znanosti.
Luka Omladič, asistent na oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, v zadnjih letih uveljavljen kot eden pomembnejših okoljskih analitikov.
Dejan Savič je najbolj znan kot aktivist Greenpeacea.
Bojan Stojanovič dela na varstvu rek v WWF Adria.
Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja, kjer verjamejo v svet brez odpadkov.
Živa Lopatič je med ustanovitelji Zadruge BUNA, ki promovira pravično trgovino.
Nara Petrovič izkuša življenje bos in z živili iz okolice, je avtor priročnika o uporabi človeka.
In Borut Tavčar, novinar Dela.
