Svet v sojini omaki: Vso smo v manjšini

Globalizacija je vsaj v nečem pravična: vsako skupino naredi za manjšino.

Objavljeno
28. maj 2015 12.52
MYANMAR-SEASIA-MIGRANTS
Zorana Baković, zunanja politika
Zorana Baković, zunanja politika

Nikoli nismo bolj matematični kakor takrat, kadar nekje v svetu preštevajo, izračunavajo, množijo in delijo pripadnike nekega manjšinskega naroda, ki zase zahteva samostojnost ali kakršne koli pravice in kateremu že zdavnaj uveljavljena večina poskuša omejiti prostor obstoja na pojmovne kletke znotraj nacionalno in nacionalistično, kulturno in kulturnošovinistično opredeljenega okolja.

Tako je bilo v BiH v devetdesetih letih. Tako je na Hrvaškem in v Srbiji danes. Tako je na Kitajskem, ki opazuje, kako Amerika postaja »država večinske manjšine«, in na tiho, a zanesljivo ne dopušča nobeni svoji etnični manjšini, da bi v svoji »avtonomni pokrajini« še kdaj postala večina.

Tako je pravzaprav povsod, kjer se pojavi skupina ljudi. Takoj se preštejemo glede na barvo oči ali las, če se že ne moremo po rasi in etnični pripadnosti, takoj se razdelimo po veri in prepričanjih in takoj se prepričamo, katerih je največ. Gorje tistim, ki jih je manj, a bi kljub temu radi ohranili volilno pravico in zahtevali, da jih spoštujejo takšne, kakršni so, in da jih nihče ne sili, naj se pobarvajo v barve večinskega prebivalstva.

Civilizacija 20. stoletja je trdno vztrajala pri pravicah posameznika, odločno je zahtevala, naj ima na ulicah prednost pešec, ne pa tovornjak, poleg tega je vztrajno trdila, da je treba spoštovati različnost namesto bahave uniformiranosti. Zato smo srčno upali, da bo prav takšen pristop k naši globalni pisani resničnosti zaščitil vse, ki imajo svojo posebno – če nam še ni uspelo izmisliti si neke nematematične besede, ji recimo kar – manjšinsko identiteto.

Toda v 21. stoletju se nam vse bolj zdi, da se moramo odpovedati idealu, kajti ne glede na to, da so v nekem delu sveta nekatere manjšinske skupine uspešno izbojevale svoje pravice, je treba priznati, da se v drugih delih sveta večinsko prebivalstvo, ki si lasti pravico do tega, da določa, kaj je svoboda in resnica, vsiljuje drugim kot edini razsodnik o tem, kako je treba živeti.

K takšnemu razmišljanju me je seveda spodbudilo novo trpljenje ljudstva Rohingja. Verjetno je največje prekletstvo usode tisto, kadar ima neki narod svoj jezik, nima pa svoje države; kadar živi v regiji, čez katero vijuga neka meddržavna meja in deli revne od še revnejših; kadar jih skozi zgodovino en osvajalec preganja na eno, drugi pa na drugo stran te črte; in kadar na absurdnem koncu nekega dejanja neskončne človeške drame prav oni postanejo tema predvolilne kampanje ravno takrat, kadar mora žilavo vojaško diktaturo zamenjati krhka demokracija.

Naj bom konkretna, v Burmi bodo jeseni parlamentarne volitve. Zmagali bodo seveda tisti, ki bodo prejeli večino glasov. Večina burmanskih budistov do muslimanov čuti odpor in se jih boji hkrati. Pripadnikov ljudstva Rohingja torej zdaj ni pametno zaščititi, čeprav takšen pristop nasprotuje temeljnim načelom reform in liberalizacije, za katere se prodemokratični aktivisti zavzemajo že več desetletij. Zato je obnemela celo Aung San Su Kji.

Demokracija je navsezadnje vladavina večine.

In medtem ko zaradi izjemne hitrosti medijskega spremljanja vseh svetovnih dogodkov ne moremo zagotoviti, da bi se pozornost ljudi za dlje časa zadržala pri množičnih grobiščih, v katerih ležijo ostanki fizično mučenih pripadnikov ljudstva Rohingja, se moramo vprašati tole: ali je morda globalizacija, zlasti njen ekonomski vidik, pripomogla k temu, da se še brutalneje teptajo manjšinske pravice, namesto da bi jih povzdignila na podstavek, ki ga je zanje gradil idealizem prejšnjega stoletja?

Zakaj ne Kitajska ne Indija, najpomembnejši partnerici Burme, regionalni sili in pretendentki za veliko vodilno vlogo v Aziji, ne omenjata izmučenih beguncev, ki jih nihče noče sprejeti? In kaj bi zares storila kitajska ali indijska križarka, ena od tistih, ki se na odprtem morju bojujejo proti piratom, če bi na valovih naletela na ladjo, polno pripadnikov ljudstva Rohingja, ki plujejo v smrt?

Zato ker je svet, kakor je povedal Thomas Friedman, »postal raven«, je matematika velikih številk poteptala manjšine po dolgem in počez. V vsem, tako v trgovini kakor v politiki, tako v veri kakor v umetnosti, je pomemben trg, na katerega je mogoče spraviti blago in programe ter dogme in ideje. To pa hkrati pomeni, da najpomembnejša merila privlačnosti in uspešnosti pri vsem določa turbofolk. Čedalje težje je obstati kot pripadnik neke manjšine, razen če se za njene pravice ne zavzame večina.

Ko so v Burmi pred štirimi leti in pol iz hišnega pripora izpustili Aung San Su Kji, generali hunte pa so prepustili oblast kolegom, preoblečenim v civilna oblačila, so tja prihiteli zahodni državniki in gospodarstveniki ter na videz slavili prihod svobode, v resnici pa so prišli iskat deviške vire surovin in morebiten trg kapitala in tehnologij. Kje so zdaj, ko v zapuščenih taboriščih sredi malezijske džungle odkrivajo otroške sandale in ročno sešite igrače ter je popolnoma jasno, da so tu mučili moške, ženske in otroke samo zato, ker jih nihče ne ščiti, in samo zato, ker ne pripadajo nobeni uveljavljeni večini?

V dolgi zgodovini Rohingjev, tako kakor tudi v dolgih zgodovinah katere koli druge skupine, nič ni dovolj preprosto, da bi kratko malo ugotovili, kdo vse je kriv za njihov sedanji položaj. »Kot Jud v Budimpešti sem tudi sam nekoč bil Rohingja,« je rekel George Soros na videoposnetku, ki so ga prikazali na mednarodnem srečanju v Nobelovem inštitutu v Oslu, organiziranem zaradi trpljenja beguncev iz Burme in Bangladeša. Bomo zdaj spet izjavljali »je suis Rohingya« in nato naslednji dan spet udrihali po svojih manjšinah ter pomagali ustvarjati veter v jadrih ksenofobičnih desničarjev in nasprotnikov priseljencev?

Globalizacija je vendarle v nečem pravična. V tem, da vsako skupino v nekem trenutku in v nekem kontekstu naredi za manjšinsko. Nihče, niti Kitajci in Indijci v populacijskem, niti Nemci in Američani v gospodarskem, niti muslimani, katoliki, hinduisti in budisti v verskem smislu ne morejo biti tako veliki, da se ne bi nekoč znašli pred večino, ki bi jih prisilila, da bi povesili svoj nos in pogledali tiste, ki so jim stopili na prste. Manjšine govorijo po tiho, vendar molčijo glasno. In treba jih je še pravočasno slišati, preden bo prepozno za rešitev človeškosti, ki živi v posamezniku. In samo te pravice, pravice posameznika in človeka brez drugih determinant, so smiselne v tem ali katerem koli drugem stoletju.