Tiskane izdaje
Vsakič se pred božičem spomnim Mao Zedonga. Ne le zato, ker je imel pokojni vodja 26. decembra rojstni dan − letos mineva 122 let od njegovega rojstva − temveč tudi zato, ker Kitajci še danes, torej 39 let po njegovi smrti, še vedno razpravljajo o tem, ali je bil Mao rešitelj velikega naroda ali je bil, povedano z drugimi besedami, ta ateistični revolucionar v resnici najvišje kitajsko božanstvo.
Za to razpravo tiči nekaj veliko bolj pomembnega in univerzalnega. V njej se namreč skriva tudi vprašanje, ali družba in narod potrebujeta takšnega, bogu podobnega posameznika, ki ga nato obožujeta celo takrat, ko za kaj takšnega ni več nikakršne logike? In zakaj se zgodovina giblje v spiralnih ciklusih, tako da se skorajda v pravilnem ritmu na globalno prizorišče vračajo »veliki«, »grozni« in »železni« voditelji množic, ki ideale zamenjajo z idoli, smotrne cilje pa zameglijo s čustvenimi parolami?
Kitajci bodo septembra prihodnje leto zaznamovali štiri desetletja od Maove smrti, ki je zanje enako pomembna kot njegovo rojstvo. Takoj po tem, ko je izdahnil in so mu njegovi zdravniki v telo vbrizgali formalin kot pripravo za balzamiranje, se je začel nasprotni trend − proces odmikanja od velike kulturne revolucije in priprav na gospodarske reforme ter odpiranje proti zunanjemu svetu.
In kaj si bodo mislili ob tej priložnosti? Kaj bodo rekli? Sedanji predsednik Xi Jinping jim je že pojasnil, da »Mao ni bog, da pa njegov duh še vedno živi v Komunistični partiji«. Če torej kdo potrebuje ideološki oltar in verska znamenja, se lahko pokloni človeku, ki s svojim načinom vladanja in vedenja bolj kot kateri koli kitajski voditelj v zadnjih štirih desetletjih spominja na reinkarnacijo pokojnega voditelja.
In medtem ko opozarjam na to, da je kitajska kontinuiteta podobna krogu, v katerem se nič ne zapre do konca in se prav tako nič ne začne povsem od začetka, moramo našo pozornost za hip osredotočiti na kitajske pismenke, ki so jih v azijskih državah, v katerih uporabljajo kitajsko pisavo, izbrali kot najustreznejši simbol leta 2015.
Na Kitajskem so za pismenko leta izbrali »lian«, pismenko, ki pomeni »čist« oziroma »nekorumpiran«. Ni treba pojasnjevati, zakaj, je pa treba opozoriti na to, da je se je prav Mao Zedongovo obdobje začelo z bojem proti korupciji, ki jo je za seboj pustil Kvomintang (Nacionalistična stranka) in zaradi katere je bil Čankajšek leta 1949 v veliki meri poražen v državljanski vojni. Kitajska se je torej vrnila na začetek.
Na Japonskem je pismenka leta 2015 »an«, ki pomeni »varnost«. To ni samo kanji (kitajska pismenka), ki je tudi v priimku premiera Šinza Abeja, temveč je ta pojem zaznamoval tudi kontroverzno revizijo japonskega pacifizma. V imenu varnosti je namreč Abe svoji vojski omogočil, da lahko sodeluje v vojnih operacijah izven meja države. Tako se je tudi Japonska vrnila na začetek.
V Singapurju je pismenka leta »yao«, kar pomeni »svetlobo« ali »slavo«. Izbrala jo je večina anketiranih prebivalcev Levjega mesta, ker jih je v letu 2015 zapustil Lee Kuan Yew. »Yew« v njegovem imenu je pravzaprav kitajski »yao«. Svetloba in slava tega mesta republike sta postali po njegovi smrti vprašljivi in tako so se tudi Singapurci vrnili k začetnemu vprašanju: kaj je tisto, kar jih je naredilo tako uspešne in kako bodo to ohranili tudi po smrti svojega idejnega očeta?
Edini, ki se ne vračajo v preteklost, ampak hitijo naprej, so, kot se zdi, Tajvanci, ki so za pismenko leta izbrali »huan« − »spremembo«. Sredi januarja se bodo udeležili predsedniških volitev, na katerih bodo očitno glasovali za nekaj novega − za opozicijsko kandidatko Tsai Ing-wen, da bi jih ta bolj pogumno in bolj odločno popeljala nazaj k začetnemu vprašanju tajvanskega statusa in identitete.
In ko skozi teh nekaj pismenk pogledamo v dušo Azije, v hipu opazimo težnjo po močnem voditelju, ki bi državi zagotovil legitimnost doseženih uspehov, narod zaščitil pred novimi izzivi in prebivalstvu ponudil odgovor na vprašanje »kdo smo«.
Vse to, nakopičeno v eni sami regiji, ustvarja nevaren vakuum, ki bi ga v prihodnjem obdobju zlahka zapolnila kakšna radikalna ideja.
Ko bi besedo leta izbirali v Evropi, bi jaz predlagala besedo »človek«. In to zato, ker se tudi na naši celini veliko tega vrača na začetek, zato ne bi bilo odveč spomniti, da so človekove pravice nujni začetek demokratične družbe in da ne sme nobeno kršenje tega načela, pa naj to počne Amerika, Rusija ali katera koli druga država, ki farizejsko prisega nanje, zasenčiti njihovega pomena. Ko se begunci pomikajo čez evropska tla, ko vsi prisegajo pod zastavo protiterorističnega boja, ko se razmišlja o prihodnosti Evropske unije in vsake od njenih držav posebej, mora biti vedno na prvem mestu človek.
Tudi Kitajcem bi predlagala, naj za pismenko leta naslednjič izberejo pismenko »ren« − »človek«. Medtem ko iščejo sezonske delavce, pokopane pod plazom blata v Shenzhenu, ko demonstrirajo pred vladnimi uradi, ker so državne družbe gluhe, ko gre za predpise o varnosti, ko sovražijo Japonce in si globoko v podzavesti želijo vojno z Ameriko, mora biti pred razvojem, pred državo in slavnim narodom vedno − človek. Tisti, ki nima druge izbire, kot da obstaja.
Tako sem se tudi jaz vrnila na začetek. Tudi Mao Zedong je začel od potrebe po tem, da se ustvari »novega človeka«. Emancipirane ženske in napredne moške. Ko se je veliki projekt rojevanja moderne, razumne in sekularne Kitajske srečal s prvimi izzivi gospodarskega zastoja, družbenega omahovanja in političnih odzivov, je vodja dvignil revolucijo znotraj revolucije. Tako je postal božanstvo. In nenadoma se je človek izgubil v prevelikih idejah, o katerih ni bilo nič več mogoče reči, ali so utopija ali distopija, ki so hkrati potrdile in zanikale vse cilje revolucije ter ubile ne milijone ljudi.
In to bi se utegnilo znova zgoditi. Ne le na Kitajskem. Zato moramo vsakič, ko nas ritem časa vleče nazaj, ko se osiromašene vrednote krasi z okraski tradicije, pomisliti na to, kolikokrat so bogovi že padli in koliko časa bo potrebnega za to, da se pretrga to ciklično ponavljanje, tako da bi človek končno postal beseda in osebnost leta. Da končno le zakorakamo v obdobje novega humanizma.
