Tiskane izdaje
V Srbiji je bilo vedno precej primerneje govoriti o emigrantih. Od tam so se vedno izseljevali. Zaradi revščine, prepričanja ali občutka, da na teh tleh raste vse, razen upanja, so ljudje prečkali oceane vse do Amerike in Avstralije ter utirali poti vse do Dunaja ali Pariza. Da bi šele tam trpeli zaradi tistega, kar so za vedno pustili za seboj.
Moramo omenjati Miloša Crnjanskega in njegov Roman o Londonu? Če povečamo srbsko emigrantsko domotožje in oplemenitimo nostalgijo preprostega človeka za izgubljenim domom, dobimo zgodbo o ruskem knezu Repninu, ki v sanjah dirigira nekemu orkestru iz svojega nekdanjega življenja, vzklika nore fraze v londonski podzemni železnici in ve, da takrat, ko bi »moral nehati misliti na Rusijo [...], ne bi bilo več smiselno živeti«.
V Ameriki so vedno govorili samo o imigrantih, ne glede na to, ali so prihajali z juga, iz Mehike, ali čez oceane z vsega sveta. Šele v tej imigrantski družbi so vsi postali prišleki, ki bodo spomine na svoj beg in potovanja v neznano vgradili v identiteto prihodnjih generacij, nato pa se bodo vsi njihovi potomci skrbno spominjali nedoživetih podob, povezanih z razlogi, zaradi katerih so se starši ali daljni predniki odpravili v »obljubljeno deželo«. Ne zato, da bi sami postali srečni. Bolj zato, da bi svojim otrokom omogočili pot v prihodnost brez neizogibne usode.
Kolektivno nesrečo praviloma doživljamo kot nekaj, kar je določila usoda, pred katero je posameznik nemočen in poskuša pobegniti pred njo kakor pred svojo senco; obrača ji hrbet, da je ne bi več videl, čeprav bo do svojega poslednjega trenutka občutil, kako mu diha za vratom. V Pekingu sem se spoprijateljila z nekim znanim ameriškim novinarjem, čigar oče poljsko-armenskega rodu je pobegnil pred vsem, kar je doživel v vzhodni Evropi med drugo svetovno vojno, še več pa po njej. Preplaval je Donavo iz Romunije v Srbijo in nato po različnih kanalih prispel do nekega pristanišča v Grčiji ter v podkrovju ladje priplul do New Yorka in tam zaprosil za azil. Nick se je rodil v Ameriki in bil Američan, vendar je obujal nedoživete spomine svojega očeta, medtem ko je potoval po vseh državah planeta in pisal o tem, kakšne bisere je mogoče najti med revnimi, ki so jih drugi potisnili na rob človeškega dostojanstva.
Tudi iz Kitajske so stoletja emigrirali. Bežali so pred lakoto, vojnami, ideologijami in zanesljivim zaporom, zato zdaj več kakor 50 milijonov Kitajcev živi po vseh celinah sveta. Kolega s fakultete mi je pripovedoval o svojem očetu, ki je po državljanski vojni med Kuomintangom (Nacionalistično stranko) in Komunistično partijo pobegnil v Ameriko, se tu oženil s Škotinjo in ustvaril veliko družino, postal uspešen psihiater in kariero končal z lepim premoženjem. Nikoli ni nehal glasno srkati rezancev, se je smejal Darvell, tako kakor to počnejo Kitajci, kadar jih s paličicami jedo iz velikih posod. V starosti se je duševno izgubil in nihče od otrok ni bil prepričan, ali je to demenca ali se je stari dr. Tian samo vrnil na svoj dom, ki ga je zapustil pred šestimi desetletji in pol.
Kolikor manj je bilo na Kitajskem razlogov za emigriranje, toliko več je bilo znotraj kitajskih meja migrantov. Tudi oni so zapuščali svoje domove, da bi v mestih našli službe in kakršen koli zaslužek, klatili so se po svoji državi prav tako, kakor da so begunci, ki bežijo iz svoje resničnosti. Spali so v zabojnikih, kadar so imeli srečo, da jih je gospodar poslal na deske, spremenjene v postelje, ali pa so spali pod nadvozi in v kanalizaciji, kadar niso imeli druge izbire. Pripravljeni so bili delati karkoli. Danes jih je približno 270 milijonov.
Nihče ne mara migrantov na Kitajskem. Pekinžani in Šanghajčani vedo, da bi se zadušili v smeteh, če ne bi bilo prišlekov; da nihče ne bi pazil njihovih otrok, če ne bi bilo varušk z vasi; da bi bili obiski restavracij precej dražji, če jim tam ne bi stregli »min-gong« − »kmetje-delavci«, kakor jim pravijo, vendar jih kljub temu ne marajo. Vedo, da kitajski »gospodarski čudež« ustvarjajo migranti v delavnicah in na gradbiščih, a jim je kljub temu vsak ponosen kitajski domoljub brez zadržkov pripravljen ukrasti imidž sodobne Kitajske, ki so ga ustvarile njihove pridne roke, in najraje bi videl, da bi se vsi lepo vrnili nazaj v svoje vasi. Da jih ne bi bilo tu, pred očmi uglajenega srednjega razreda z lepimi avtomobili, ki so jih izdelali eni, sčistili pa drugi prišleki z vasi.
Današnji svet lahko razdelimo na države, iz katerih ljudje emigrirajo, in na tiste, v katere imigrirajo. Prve so bogatejše, varnejše in srečnejše od drugih. Na sredini so tiste, znotraj katerih ljudje migrirajo. Ali pa tiste − kakor zdaj velja za Srbijo −, skozi katere samo prehajajo.
Če bi se to nenadoma zaustavilo, bi obstal tudi svet. Propadel. Izginil bi takšen, kakršen zdaj je. Spremenil bi se v škatlice s ksenofobičnimi pokrovi, v razdrobljena legla omejenih umov, v pomanjšane vzorce rasizma in šovinizma ter kdo ve v kaj še vse, kar gotovo ni opisano v Romanu o Londonu.
Zato zrušimo te grde zidove. Odprimo vrata. Pomislimo, kako srečni smo, ker si nekdo želi vsaj prečkati naš prostor, in kako privilegirani bi bili, če bi se hotel naseliti prav pri nas. To bi pomenilo, da nam gre dobro. In da smo dovolj širokosrčni, da sprejemamo vso galaksijo nostalgije, v kateri nastajajo novi romani, simfonije, slike. Iz katerih bo zrasel nov, pogumen svet, ki bo vsakomur od nas omogočil, da bomo postali še boljši ljudje.
