Tiskane izdaje
Znan kulturni delavec iz časov tiste stare Jugoslavije se je na togem prizorišču ideološko opredeljene percepcije umetnosti rad predstavljal kot upornik-inovator in čeprav je v resnici odpiral nove muzeje, organiziral veličastne razstave in bil instinktivno vedno na samem viru pomembnih umetniških trendov, pravzaprav ni bil kdove kako izobražen človek. Sam zase je rad dejal, da je »elephant terrible«.
Seveda je hotel povedati, da je »enfant terrible«, a so se mu črke malce pomešale, pa tudi slišati ni bilo tako zelo slabo, tako da je med svojimi kolegi za vedno ostal »strašni slon«.
Omenjenega kulturnika že nekaj časa ni več med nami, njegovega ponosnega upiranja ureditvi pa smo se spomnili zdaj, ko pred olimpijskimi igrami v Riu okoli prizorišča tekajo že potrjeni »sloni« svetovne športne ureditve.
Tudi tokrat jih vodi Rusija, na katere udeležbo je že padla slaba luč zaradi McLarnovega poročila o dopingu med ruskimi športniki, če bi ji zdaj prepovedali udeležbo na igrah, pa bi bila ta država še toliko bolj v nemilosti zaradi priznavanja načela kolektivne krivde pri spodkopavanju ferpleja, ki so ga zakrivili posamezniki (ne glede na to, da jih ni bilo veliko).
Takoj za njo sledi Kitajska, ki modro molči v obrambo svoje strateške prijateljice in že prešteva, kolikokrat se bo v Riu slišala njena himna »Marš prostovoljcev«, če bi morali Rusi za kazen ostati doma.
Dva tedna pred začetkom olimpijade se vse bolj vsiljuje geopolitika športa. In glede na to, da bodo igre potekale v državi, ki jo pretresa kriza, v svetu načete ureditve in v času sprememb, iz katerih se nikakor ne rodi nič novega, se je težko veseliti začetka svetovnega vrhunskega športnega srečanja, ne da bi nas ob tem skrbelo za splošno usodo te velike žoge, ki se vrti okoli Sonca.
Pravzaprav bi lahko rekli, da je to še ena olimpijada v znamenju BRICS.
Vse odkar je nastal ta neuradni blok z Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko, ki se mu je pozneje pridružila še Južna Afrika, se je na globalnem prizorišču znašel prav kot kakšen »elephant terrible«, velik v vse manjšem svetu, ambiciozno samozavesten sredi globalne depresije, inovativno optimističen v starih nesoglasjih med Severom in Jugom, pri tem pa dejansko še vedno idejno prazen in gospodarsko neodrešen legla globalne okužbe z neoliberalnim virusom.
A namesto, da bi prav te države, ki so se, kot bi lahko pomislili, v blok povezale zato, da bi se uprle bahavemu hegemonizmu, šport uporabljale v prid pacifiškega internacionalizma, za kakršnega se je zavzemal Pierre de Coubertin, so mu do zdaj le še dodajale slonovske količine nacionalnega prizvoka: Kitajska in Rusija zmagoslavnega, Indija in Južna Afrika poraženega, Brazilija pa za zdaj ne enega ne drugega.
Poletna olimpijada v Pekingu leta 2008 in zimska olimpijada v Sočiju leta 2014 sta bili bolj priložnost za razkazovanje moči azijske sile in anticipacijo neuničljivosti Vladimirja Putina, kot pa za proslavljanje konca nesoglasij hladne vojne. In že takrat je bilo jasno, da se je šport znova spremenil v govor ideološko-političnega tekmovanja.
Sicer pa, ali ni bilo od nekdaj tako, se bo vprašal vsak, ki se spominja berlinske olimpijade leta 1936 in Hitlerjeve ideje o arijski premoči, bojkota iger v Moskvi leta 1980 in ruskega povratnega bojkota v Los Angelesu štiri leta pozneje. In tudi če je v zgodovini športnih iger obstajala navidezna nedolžnost, se je ta v celoti sprevrgla v absurd, ko se je slabo desetletje po zimski olimpijadi v Sarajevu večnacionalni mozaik, ki je bil najpomembnejši okras športnega druženja v tem mestu, spremenil v polje smrti.
Očarani nad megalomanskimi športnimi objekti in popolno organizacijo olimpijskih prireditev, so številni komentatorji pekinške igre razglasili za »kralja olimpijad«. To je bil v resnici vrhunec vizualnega, estetskega, varnostnega, pa tudi političnega izživljanja v imenu športa. Športne igre, ki so se 8. 8. 2008 ob osmih zvečer začela z Li Ningovim poletom prek »Ptičjega gnezda«, so postale pravi »elephant terrible« olimpijske ureditve. Kljub pozivom tibetanskih aktivistov in različnih organizacij za človekove pravice k bojkotu iger v Pekingu, so se prav tukaj izoblikovali nedostopni standardi, zaradi katerih je bil leta 2012 London pod neusmiljenim povečevalnim steklom, zdaj pa se bo to zgodilo tudi Riu. Kdo se lahko kosa s Kitajci?
Ne da bi se kaj dosti ukvarjali z ruskimi težavami v zvezi z dopingom in brazilskim bojem z grožnjo postolimpijskega bankrota, pošiljajo Kitajci v Rio svojo do zdaj največjo reprezentanco, in sicer 416 športnikov. Indija bo imela le malce več kot četrtino tega števila, hkrati pa niti dvajsetine možnosti, da bi osvojila katero od zlatih medalj. Južna Afrika bo v Rio poslala 136 športnikov, pri čemer si obeta, da bodo ti prinesli domov kakšnih deset zlatih medalj.
In vse to bo po koncu iger nepomembno, saj se bo šele takrat povsem jasno zastavilo vprašanje, kaj bo z BRICS. Del kitajskih dolgov, o katerih se vse bolj govori kot o delu gospodarskih težav te države, je ovenčan z olimpijskimi krogi. Prav tako precejšen del korupcije. Zdaj je za vse to na vrsti Brazilija.
Nato pa se bo znova pojavilo vprašanje, ali je ta blok dobrohotni »elephant terrible«, na čigar razvojno energijo in politično iskrenost lahko računamo v iskanju izhoda iz depresije? Ali preprosto ni nič več nekaj, o čemer bi se imelo smisla pogovarjati? Ali pa je morda napočil čas, da se obrnemo proti Južni Koreji, kjer bo leta 2018 zimska, in Japonski, kjer bo leta 2020 poletna olimpijada. Seveda v primeru, če bo kaj takšnega sploh še obstajalo v svetovni športni ureditvi, v kateri se tako boleče odraža kriza vsega, o čemer razmišljamo.
