Tiskane izdaje
Še nikoli ni noben kitajski predsednik dobil pisma, kakršno je v začetku tega meseca prek enega od spletnih portalov dobil Xi Jinping. »Pišemo vam zato, ker od vas zahtevamo, da odstopite z vseh partijskih in državnih funkcij,« je zapisano na začetku pisma. »Ob tej zahtevi imamo pred očmi stvar partije, pa tudi (interese) nacije in naroda, vašo osebno varnost in varnost vaše družine.«
Aha. Grožnja, kakršne vse od leta 1949, ko so na oblast prišli komunisti, ni dobil noben kitajski voditelj. In to od koga? »Lojalni člani partije,« piše na koncu pisma, v katerem je pred tem v devetih odstavkih našteta cela vrsta Xijevih napak na vseh področjih – od političnega in zunanjepolitičnega prek gospodarskega pa vse do ideološkega in kulturnega področja. Celo tista edina zasluga, ki jo »zvesti partijci« priznavajo svojemu šefu, celo protikorupcijski boj se je namreč, kot to piše v »odprtem pismu«, spremenil v običajno medfrakcijsko borbo za položaje. »Skrbi nas, da utegnejo takšni znotrajpartijski boji za oblast ogroziti vašo osebno varnost in varnost vaše družine.«
Le kdo je napisal to pismo? Že tri tedne traja lov na morebitne avtorje pisma. Najmanj dvajset ljudi so aretirali, večkrat toliko so jih privedli in nad njimi uvedli poseben nadzor. Preverjajo dosjeje izgnanih disidentov, zaslišujejo člane njihovih družin, nekaj posameznikov pa je po stari policijski navadi preprosto izginilo in zdaj nad njimi izvajajo vse mogoče pritiske, da bi »priznali« nekaj, česar skoraj zagotovo ne vedo. Kdo so ti »zvesti člani partije«?
Medtem ko se svetovni javnosti zdi, da je Xi Jinping eden najmočnejših državnikov sveta, se on sooča z eno najresnejših kriz, ki, kar je še toliko huje, vre znotraj Komunistične partije. Čeprav so vse obtožbe, naslovljene na partijskega in državnega voditelja, hude in nesporne, je najmočnejši stavek v pismu tisti, ki s klicajem na koncu opozarja, da »naša partija in naš narod ne moreta prenesti še enega desetletja katastrofe«. Pri tem seveda mislijo na nekakšno novo veliko kulturno revolucijo, kakršno je Mao Zedong sprožil pred točno 50 leti in ki je v zavesti Kitajcev in v tkivu kitajske družbe pustila globoke in še vedno boleče brazgotine.
Na Kitajskem se povsod razpravlja o tem, ali se je mogoče vrniti v maoizem. Se lahko pojavi novi Mao? Je mogoče korak v prihodnost narediti z veliko vrnitvijo v preteklost? Ko so med letnim zasedanjem najvišjega zakonodajnega telesa tibetanski odposlanci prišli s priponkami s Xijevo podobo, pripetimi na tradicionalne brezrokavnike, je vprašanje, kam gre Kitajska, preseglo vse druge politične razprave. Odpravljanje problemov s kultom osebnosti, ki vsakomur, ki želi svobodno kritizirati, z obližem prelepi usta, koncentracija oblasti v eno pest, ki tolče malo po tatovih državnega premoženja, malo po svojih političnih nasprotnikih, vsiljevanje enoglasja v družbi, ki že na veliko prepeva v osmih oktavah in ne spoštuje niti avtoritete Neba, ampak sama ustvarja svoj dež in podi oblake, kadar to potrebuje, najbrž ni dobra pot iz krize. Preteklost nikoli ne ponuja pravega odgovora na vprašanja, ki jih postavlja vznemirjena sedanjost.
V različnih medijih se veliko razpravlja o čedalje večji moči kitajske armade, o novem orožju in jedrskem arzenalu, še veliko pomembneje pa je vedeti, kaj vse bi morali ti tanki in bombe, letala in podmornice braniti. Kitajsko, seveda, a kakšno? Kitajska vojska je bila, kot to velja tudi za vse druge vojske, vedno v službi določene ideologije, včasih tudi utopije, a če bi generale zdaj vprašali, za katere vrednote bi se morali bojevati, najbrž tega še sebi ne bi znali pojasniti. Kitajska identiteta je kronično izgubljena v kakofoniji razvojnih opcij in zgodovinskih eksperimentiranj. Težko bo kdo našel zdravnika za duševno krizo, v kateri se je znašla številčno največja država sveta.
Kakšno zvezo ima to z nami?
Evropa pa tudi ves preostali zahodni svet sta se v zadnjih desetletjih preveč ukvarjala s kitajskim gospodarstvom, spremljala rdeče in modre krivulje, računala tržne enačbe in jih povezovala s svojimi plusi in minusi. Prva asociacija na besedo »Kitajska« je postala več tisoč milijard dolarjev deviznih rezerv, na stotine milijard evrov, ki so jih v Evropi zapravili kitajski turisti, in na stotine milijonov ton nafte, ki je bila po svetu kupljena za kitajsko industrijo.
In kaj je Kitajska za vsemi temi številkami? Skupina korumpiranih partijskih funkcionarjev? Množica nezadovoljnih kmetov in delavcev? Dimnik, poln strupenega smoga? Ali morda drhteča družba, ki v nekakšnem blagem ritmu išče svoje poti, pri čemer ji ni povsem jasno, po kateri se hoče napotiti, je pa trdno odločena, da na nekatere od tistih, po katerih je že korakala, ne bo nikoli več stopila.
Medtem ko v Washingtonu pravkar potekajo pogovori med ameriškim in kitajskim predsednikom o globalni varnosti in drugih pomembnih temah 21. stoletja, bi lahko rekli, da je Xi Jinping v marsičem močnejši od Baracka Obame. Ne skrbijo ga volitve, morda bo sam sebi podaljšal mandat na 15 ali 20 let, kritičnih blogerjev pa se otrese tako, da internet počasi spreminja v intranet za velikim požarnim zidom.
Nato pa se pojavi »odprto pismo« s pozivom k odstopu, on pa nikakor ne more ugotoviti, kdo bi ga lahko napisal. Morda kdo, ki se tudi sam sprašuje, kaj je Kitajska. Za katere vrednote se žrtvujejo Kitajci, s tem ko privolijo v omejevanje svoboščin? Morda je pismo poslal kakšen marksist, ki nič več ne prepoznava podobe partije s srpom in kladivom na rdeči zastavi, ali kakšen novolevičar, ki išče definicijo tega pojma, pri čemer se zaveda, da je lahko ta pojem relevanten samo v primeru, če se umesti v duh časa in preseže gmotne cilje.
In na koncu, na kaj opozarja pismo? Če smo pred kratkim − ob nihanjih na šanghajski in shenzhenski borzi, devalvaciji renminbi juana in zniževanja letošnje stopnje rasti − ugotovili, da je kitajsko gospodarstvo v težavah, ne pa tudi v krizi, potem moramo zdaj − ob pozivu Xiju, naj odstopi s položaja, in aretaciji vseh osumljenih, da so napisali omenjeno pismo − dojeti, da je kitajska duša ne le vznemirjena, ampak tudi v globoki krizi. In to je veliko bolj nevarno od stagnacije in devalvacije, od proračunskega primanjkljaja in povečanega javnega dolga. Gre za milijardo in tristo milijonov ljudi. Če bodo ti izhod iz omenjene krize našli v nacionalizmu, se nam slabo piše. Pa naj smo še tako daleč.
