Tiskane izdaje
V moji družini je december praznični mesec. Sestajati se začnemo že pred Miklavžem (ki ga v pravoslavni Srbiji slavijo 19. decembra) in vsaka »delovna« večerja, na kateri se dogovarjamo, kdo bo kaj pripravil za družinsko slavo (slovesnost ob prazniku družinskega svetnika), ali kako bomo pričakali novo leto, se spremeni v debatni klub z visoko stopnjo tveganja. Še huje − v areno, ki spominja na minsko polje.
Mine so v tem primeru občutljive teme, o katerih se ne strinjamo, tako da kdo obvezno stopi na eno ali dve ter povzroči eksplozijo mnenj, stališč, »pravih resnic«, »pravilnih tolmačenj« in vsega tistega, kar takšno veliko družino razstreli na elementarne delce.
Po vsakem takšnem srečanju se vračamo domov naelektreni, nato pa nemudoma po telefonu pokličemo tiste sorodnike, s katerimi smo bili v razpravi v zavezništvu proti vsem drugim, ter znova vse po vrsti predelamo, da preverimo, »kdo je tukaj nor?!« in da lahko nato mirno spimo do naslednje takšne priložnosti.
To ni nič novega. In prepričana sem, da nič posebnega. Vse družine so zapletene, pogosto celo politično sprte in obremenjene z nezdružljivimi načeli. Vendar pa se mi letos zdi, da so se teme približale samemu jedru skupnosti in da se po družinskih srečanjih šivi, ki nas povezujejo, nevarno razredčijo, vezivno tkivo v obliki tako imenovane brezpogojne ljubezni pa se nenavadno razvodeni.
Okoli nas in v svetu se namreč dogaja veliko. In vse to vpliva na družino, kot da bi bila ta zrcalo globalnega omahovanja, lakmus družbenega zdravja ali celo pokazatelj zgodovinskega vrtinca.
Začelo se je s sirskimi begunci. Vsem so se smilili in vsi so jim želeli vse najboljše, vse dokler niso v Parizu eksplodirale bombe. Nato so se vsi prestrašili in nenadoma so pogovori zapluli v napačne vode. »Zagotovo nekdo stoji za takšnim valom ljudi,« bi dejala moja teta, sicer umetnostna zgodovinarka, ki ji je svetovna politika morda malo več kot konjiček. V državi, v kateri je državna politika polna lukenj in napak, se vsi ukvarjajo z globalnimi vprašanji. Kot da bi vsak posebej iskali rešitev za sedanje razmere v svetu.
Nadaljevalo se je s tem, da je Turčija sestrelila rusko letalo in, mar moram posebej poudariti, da je Srbija dežela, kjer je Putin bolj ljubljen od Miklavža ... morda je tam nekje v rangu sodobnega geopolitičnega prosvetitelja, kot je bil sveti Sava.
Nazadnje smo se sporekli zaradi srbskega obrambnega ministra Bratislava Gašića, ki je med dajanjem izjave medijem v Trsteniku pogledal v dopisnico televizije B92 in na račun tega, da se je spustila na kolena, da ne bi zašla v kader, nonšalatno izjavil: »Kako rad imam te novinarke, ki tako zlahka pokleknejo.«
Le redko kdo je stopil v bran Bati (tako ga kliče premier Aleksandar Vučić, ki mu je Gašić prijatelj in poročna priča, to pa je v Srbiji najpomembnejša zveza) in vsi so nanj jezni že od strmoglavljenja vojaškega helikopterja, v katerem so prevažali bolnega dojenčka, za kar so v srbski vladi vsi po vrsti prelagali krivdo drug na drugega, tako da ni bil na koncu za vse skupaj nihče odgovoren, zdaj pa se je v družinsko analizo neumnega ministra vpletla še ženska komponenta in mojemu učenemu sorodniku je bilo pri tem težko podpreti vse tiste, ki se zavzemajo za enakopravnost spolov in zaradi enega samega izbruha primitivizma zahtevati odstop. »V tej državi je vse polno stvari, ki so veliko bolj resne in pomembnejše od pravic žensk!« je zakričal in vsi smo za hip obmolknili. To sekundo ali dve smo izkoristili za nov požirek vina.
Seveda našim družinskim napetostim pomaga tudi duhovitost posameznih srbskih portalov, tako da smo se tudi iz te teme nekako izvlekli brez hujših poškodb, ko je nekdo citiral spletno stran Njuz.net − Novice v ogledalu in njihovo »poročilo« o tem, kako je Gašić od kolegov v vladi za poslovilno darilo dobil maketo možganov. »Če mi bo maketa v resnici pomagala,« je Bata dejal viru Njuz.net, »bi morda lahko prešel na uporabo pravih možganov.« Vsi smo se smejali, kot da se glede vsega stoodstotno strinjamo.
Je pa postalo sila nevarno, ko smo se začeli prerekati o tem, ali je prav, da profesorji v beograjskih šolah učencem dajejo nižje ocene iz svojih predmetov tudi zaradi slabe discipline, in to celo takrat, ko učenci vrhunsko obvladajo zahtevano snov. Uh. Moj sorodnik, univerzitetni profesor, in njegova žena, gimnazijska profesorica, sta udarila po sistemu in državi, po strankarski pripadnosti in otroški bahavosti, po merilih strokovnosti in negativni selekciji, po ogorčenem pojasnjevanju, zakaj za to državo ni rešitve, pa sta prišla do ugotovitve, da to − dajanje nižje ocene otroku, ki med poukom klepeta − ni zakonito, je pa nujno, upravičeno in edino možno.
To pomeni, da se ne smejo omenjati sirski begunci, ruska letala, novinarke in šolstvo ... verjetno pa tudi ne zdravstvo. Pa nismo prišli še niti do sredine decembra, tako da imamo do novega leta še preveč priložnosti za to, da se še bolj grdo sporečemo.
Ker mi je postalo jasno, da se v družini delimo na globaliste in nacionaliste, na rusofile in evroentuziaste, na digitalne in analogne, na tiste, ki so odšli »ven« (torej v tujino), in tiste, ki so ostali, da bi Srbiji pomagali, da se izvleče iz blata, na vernike in ateiste, hkrati pa se vsi razglašamo za demokrate in socialiste, sem se odločila poiskati strokovno literaturo na temo, kako preživeti praznike z družino, da to ne bi bilo zadnje novo leto, ki ga poskušamo pričakati skupaj.
In tako sem naletela na izvrsten članek Tamar Chansky, doktorice psihologije, ki se ukvarja z odpravljanjem anksioznosti.
»Trije hitri nasveti« piše Tamar Chansky, kot da odgovarja na moje vprašanje. »Ne pričakujte tega, da se bodo ljudje spremenili, a bodite prijetno presenečeni, če se bo to vendarle zgodilo. Drugič, ne potrebujete tega, da se ljudje spremenijo. Življenje teče dalje, če se spremenijo ali ne. Tretjič, pravilno sprejmite njihove argumente: zapomnite si, da vas ne poskušajo spraviti ob pamet, pa tudi ne prizadeti. So zgolj takšni, kot so.«
In pri tem je še nekaj koristnih nasvetov. Tamar Chansky me je spomnila na Einsteinovo definicijo norosti: početi iste stvari znova in znova, pri tem pa pričakovati različne rezultate.
Kaj morem, ko pa pride december na koncu vsakega leta? In kaj morem, ko pa imam rada to svojo družino, tako da vedno znova in znova razpravljamo o svetu, ki je po einsteinovsko nor. Ponavlja iste stvari, spore in nesoglasja ter vztrajno pričakuje različne rezultate.
