Tiskane izdaje
... obožuj tistega bolj oddaljenega. Tako namreč to počnejo Kitajci. V anketi časopisa Global Times so jih povprašali, koga bi najraje imeli za soseda, in odgovori so bili zelo indikativni. Najraje bi v najbližjem sosedstvu živeli s Švedsko, Nemčijo in Novo Zelandijo. Hkrati pa si želijo, da bi daleč stran od njih živeli Japonci, Vietnamci, Indijci, Afganistanci, Indonezijci in, kdo bi si mislil, Severni Korejci.
Ko so jih anketarji vprašali, kaj so tiste najpomembnejše stvari, ki odločajo o izbiri želenih sosedov, je bila na prvem mestu stabilnost države. Pomembno se jim zdi tudi to, koliko je določen narod prepričan, da lahko s Kitajsko razvija tesne odnose. V preostalem delu ankete pa so bili nato odgovori precej pragmatični. Med drugim so upoštevali to, katera država bolj zlahka podeljuje vizume, s katero državo ima Kitajska boljše gospodarske odnose in kakšno je splošno kulturno razpoloženje.
Zanimivo je, da bi morala biti v skladu s kriterijem stabilnosti, bogastva ali obsega trgovine s Kitajsko tam nekje ob Nemčiji ali Švedski tudi Japonska, pa ni tako. Kajti Kitajci bi, če bi lahko spremenili zemljevid, svojo najbližjo sosedo najraje preselili na kakšen drug konec sveta.
Najbrž ni treba kaj dosti pojasnjevati, zakaj. Politični odnosi se neposredno prenašajo na čustva, obilica televizijskih oddaj nenehno spominja na japonske zločine iz časov vojne, v političnih analizah Japonce redno krivijo za nov val militarizma, tukaj pa so še sporni otočki v Vzhodnem kitajskem morju, o katerih se zdaj učenci učijo že od najnižjih razredov osnovne šole. Geslo »Ne damo otokov Diaoyu« se je že spremenilo v gibanje in mladi kitajski avanturisti si sebe neredko predstavljajo na kateri od ladij, kako plujejo vse do nenaseljenih čeri in pri tem izzivajo japonsko pomorsko patruljo ... »Ne damo Diaoyu!«
Kitajci prav tako ne marajo Indijcev. Z njimi namreč še vedno niso rešili ozemeljskega spora okoli 120.000 kvadratnih kilometrov, zaradi katerih so se med seboj celo bojevali. To sicer v anketi ni bilo posebej omenjeno, vendar pa jim sosedje z druge strani Himalaje niso pri srcu, ker prehitro rastejo, in to tako demografsko kot gospodarsko, tako da jih utegnejo v določenem trenutku prehiteti in ogroziti njihov sloves najštevilnejše države z najhitrejšo gospodarsko rastjo. Pri čemer sploh ni pomembno to, da sta obe sili skupaj v forumih, kot so G-20, BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), SCO (Šanghajska organizacija za sodelovanje), prav tako kot tudi ni pomembno to, da bi ju morala medsebojno povezovati ideologija »tretjega sveta« in socialističnega protiimperializma. Kitajci jih kljub vsemu ne marajo. V svoji bližini bi raje imeli Švede, o katerih ne vedo kaj dosti, od katerih niso prevzeli budizma in s katerimi jih ne povezuje nikakršna sorodna civilizacija ali zgodovina. Kot pravijo kitajski analitiki, se zdi, da imajo Švedsko radi prav zaradi tega, ker se o njej v časopisih redko piše in ker še tega ne vedo, kako je ime njihovemu predsedniku vlade, tako da je vse skupaj videti kot sanjska dežela.
Nemčija že dolgo velja za prav takšno državo, kakršno bi si želeli tudi Kitajci. Ni pomembno, da je bila v drugi svetovni vojni japonska zaveznica, ne zamerijo ji fašizma, pa tudi ne nacizma, Hitler se jim zdi celo po svoje zanimiv s svojo nacionalsocialistično zasnovo, predvsem pa jih neizmerno navdušuje nemški kult dela, ki ga sicer še toliko bolj negujejo Japonci, vendar pa je tam, torej v Evropi, nekako drugačen.
V anketi je bilo tudi vprašanje, katerega od sosedov ne bi zamenjali. Pakistana, je odgovorila večina vprašanih. In znova je tudi tukaj svojo vlogo odigrala propaganda oziroma nazivi, kot je »prijatelja za vse letne čase«, kot se vzajemno naslavljajo kitajski in pakistanski voditelji, verjetno pa tudi dejstvo, da ima Kitajska s to sosedo le 523 kilometrov skupne meje. Z Indijo jo povezuje oziroma deli mejna črta, dolga kar štiri tisoč kilometrov.
Vsekakor je bilo pričakovati, da bo med državami, ki bi jih Kitajci radi obdržali ob sebi, tudi Rusija. A se je ta uvrstila šele na enajsto mesto in analitiki so prepričani, da so za to krivi spori − ideološki in oboroženi − v bližnji preteklosti. Kitajci imajo morda radi Vladimirja Putina, a samo dokler ta svoj ostri pogled usmerja proti Zahodu, hkrati pa z nežno roko proti Vzhodu spušča nafto. Nekje globoko v duši pa se ga v resnici bojijo.
Če bi narisali zemljevid po izbiri kitajskih državljanov, potem bi bila Azija videti takole: na sredini bi bila seveda Kitajska, okoli nje bi se zbrale Švedska, Nemčija, Nova Zelandija in Singapur kot poosebljenje gospodarsko-tehnološkega uspeha ter Maldivi in Tajska kot najboljši kraji za počitnice.
Ne bom se spuščala v to, ali bi tudi Nemci in Švedi za sosede radi imeli Kitajce. Imam pa dobro vprašanje za vse evropske prijatelje: kako bi vi preoblikovali zemljevid in koga bi najraje imeli na svojih mejah? Tajsko in Maldive zagotovo. Kar zadeva vse druge, lahko zgolj domnevam. Pa saj je tudi v diplomatskih biblijah zapisano: »Ljubi svojega bližnjega ... obožuj tistega malo bolj oddaljenega.«
