Tiskane izdaje
»Mar je kateri koli od drugih voditeljev 20. stoletja storil več za izboljšanje življenja tako velikega števila ljudi? In ali je imel kateri koli drug voditelj 20. stoletja tako močan in tako trajen vpliv na svetovno zgodovino?« Se je vprašal zgodovinar Jonathan Mirsky, ko je razmišljal o Deng Xiaopingu.
In ko bodo v petek zaznamovali 110. obletnico njegovega rojstva, bodo Kitajci poznali točen odgovor na to vprašanje, saj je Dengova vizija povsod okoli njih. Nebotičniki in superhitri vlaki, zasebni avtomobili in udobna stanovanja. Njegove reforme so jim omogočile toliko svobode, kolikor so se odebelile njihove denarnice. In njegova strategija je pripeljala do tega, da danes ni države, ki o Kitajski ne bi razmišljala kot o neizogibni partnerici.
Na vprašanje, kdo je največja osebnost njihovega 20. stoletja, bi morali Kitajci v en glas izgovoriti njegovo ime. Pa vendar le redko kdo v tej deželi slavi Denga toliko, kolikor se vsi po vrsti klanjajo veličini Mao Zedonga. Mnogi bodo celo stisnili zobe in na njegov račun izrekli nekaj hudih kletvic.
Rekli bodo, da jim je odvzel socialno varnost. Poteptal moralno nedolžnost. Uničil iluzije o pravičnosti in resnici, pa tudi tisto o dveh mačkah − »ni pomembno, ali je črna ali bela, pomembno je, da lovi miši« −, mnoge je pahnil v pasje življenje sezonskih delavcev, ki spijo v kontejnerjih, živijo na gradbiščih in s svojimi rokami spreminjajo podobo Kitajske, ne da bi verjeli v »gospodarski čudež« in politično čarobno palico.
Pa vendar Dengov 110. rojstni dan na Kitajskem zaznamujejo s posebno zavestjo o tem, da je bila velikost tega majhnega moža (visok je bil le 152 centimetrov, tako da se, kadar je sedel na stolu standardnih mer, z nogami pogosto ni mogel dotakniti tal) predvsem v tem, da je prepoznal zgodovinsko razpotje in strateške kažipote, da je natančno vedel, katera pot vodi naprej, in da je prihodnost začutil z instinktom politika, ki odgovore na dileme nikoli ne išče v preteklosti.
»Otipati kamen in šele nato prečkati reko,« je govoril in prav nič prikrival tega, da je ekonomija zanj neznano področje, hkrati pa je vztrajno poudarjal, kako pomembno se je dotakniti drugega brega.
Ni velike osebnosti brez vprašajev in klicajev v življenjepisu in ni svetnikov med vizionarji. Je Deng v resnici moral ukazati vojski, naj puške napolni s pravimi kroglami in leta 1989 s tanki zavzame Trg nebeškega miru? Mar ne bi moral imeti mož, ki je bil tudi sam kar dvakrat strmoglavljen z oblasti, malce več izbire v spopadu z liberalno frakcijo znotraj Komunistične partije, ne pa da je grobo odstavil Hu Yaobanga in nato še Zhao Ziyanga, ki sta ravnovesje pospešenega razvoja iskala v razkosanju monolita enostrankarstva? Je bilo nujno tolerirati korupcijo samo zato, da bi se ohranila nomenklatura, centralizem in lojalnost?
Kljub vsemu je Deng resnično velika osebnost našega 20. stoletja. Brez njegove vizije Kitajske kot dela sveta in sveta kot kupa kapitala, ki išče plodna tla za razmnoževanje, bi bilo drugačno tudi naše življenje. Vrteli bi se okoli razpotja hladne vojne in govorili o globalizaciji kot o velikem idealu, izdelovali bi svoje nogavice in športne copate ter se bojevali za pravico vsakega Kitajca do tega, da ima potni list in emigrira na svobodni Zahod. Preprosto povedano, živeli bi v rožnati iluziji večne delitve mačk na črne in bele in kdo ve, morda bi še vedno verjeli, da demokracija ponuja rešitve za vse probleme.
Deng je za Kitajce − pa tudi za vse ostale − pomemben tudi zaradi tega, ker nas je vse prisilil, da smo se vprašali, kaj pravzaprav hočemo. Želimo biti vsi bogati za vsako ceno? Sanjamo o tem, da bi živeli v močni državi? Bomo v resnici ustvarjali svet brez meja in bomo odprti za ljudi od daleč, ki prihajajo k nam ne le kot delovna sila, temveč tudi kot glasniki drugačnih kultur?
Mar uživamo v svobodi brez železnih in bambusovih zaves? Vemo, kaj nas čaka v 21. stoletju? Si še vedno želimo kapitalizem in svobodni trg?
Kitajci vedo, kaj bi bilo treba narediti v prihodnje. Če je bil Mao revolucionar in če je bil Deng reformist, potem bi moral biti Xi Jinping inovator. Znanje je logično nadaljevanje in edina prava izbira smeri na novem razpotju, do katerega smo prišli. Šele če bo Kitajski uspelo prebuditi svojo inovativnost, bomo občutili, koliko nam je Deng spremenil življenje in pred številne rodove, ki prihajajo, vrgel izziv zdrave tekme z azijsko silo, ki se zagotovo ne bi tako imenovala, če je ne bi veliki strateg moderne dobe popeljal čez reko, in to tako, da je v vodi najprej s stopalom otipal kamen.
